Dobrodelne akcije nas v prazničnem času spremljajo tako rekoč na vsakem koraku. A tudi dobrodelnost mora biti odgovorna in premišljena, opozarjajo tisti, ki se z njo ukvarjajo. »Pred božičnimi in novoletnimi prazniki je opazno več akcij in tudi ljudje se nanje veliko bolj odzivajo,« pravi Peter Tomažič iz Slovenske karitas, ki ji že od leta 2007 dohodninski zavezanci najpogosteje namenjajo nekaj odstotkov dohodnine. »Nič ni narobe s tem, da v določenem obdobju dobrodelnost pride bolj v ospredje, a pod pogojem, da to ni le marketinška strategija trgovcev in podjetij, ampak so učinki konkretni in merljivi.« Sami tako opažajo, da srednja in starejša generacija raje pomaga po bolj ali manj preverjenih organizacijah, medtem ko se mlajši raje odločajo za na videz privlačnejše, ad hoc humanitarne akcije, še dodaja Tomažič, kjer se marsikdaj zdi, da je bolj od vsebine in dolgoročnega učinka pomembna forma.
Dobrodelnost kot poceni marketing
Prevlada forme nad vsebino je še izrazitejša v primeru podjetij. Predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Darja Groznik pravi, da smo že kar nekoliko prenasičeni z vsemi dobrodelnimi akcijami, ki jih podjetja, pogosto tudi multinacionalke z vrtoglavimi dobički, nesramno izkoriščajo za lastno promocijo – in to pogosto v zameno za smešne prispevke. »V zvezi se pogosto počutimo naravnost zlorabljene. Seveda smo veseli dobrodelnosti, a na trenutke to presega vse razumne meje. Podjetja angažirajo marketinške agencije, ki imajo najrazličnejše ideje, od snemanja raznih selfiejev do vključevanja znanih oseb, in gredo s tem pogosto čez rob. Pogosto komaj dohajamo vse njihove zahteve, in to za tistih nekaj tisoč evrov,« je jezna sogovornica. Pri Karitasu so še pripravljeni ugrizniti v kislo jabolko, če je le učinek takšne akcije občuten. »Če podjetje donira nekaj ton hrane, se tudi nekoliko odmevnejša akcija še zdi smiselna, če pa je njihova dobrodelnost osredotočena na to, da namenijo od vsakega nakupa en cent, je to zelo vprašljivo.«
Skepsa in nezaupanje do takšnih in drugačnih humanitarnih ustanov na eni strani in želja po samopotrditvi in promociji na drugi so pripeljale do svojevrstnega trenda, da želijo ljudje in podjetja pomagati neposredno, najraje določenemu otroku – in tudi videti konkretne rezultate. A če se tega ne lotevamo s potrebno občutljivostjo, lahko hitro povzročimo več škode kot koristi, opozarja Groznikova. Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je tudi sama že dolgo aktivna humanitarka, se strinja: »Vedno opozarjam, da je za otroke takšna spromovirana dobrota dvorezna, saj jih postavi v soj žarometov. Pri tem ne gre zanemariti vloge pogosto zelo kratkovidnih medijev, ki od otrok zahtevajo, da sami pripovedujejo, kako so lačni in kako nimajo postelje. Ti otroci bodo vendar morali naslednji dan v šolo in med vrstnike, ki jih bodo lahko zasmehovali in poniževali zaradi tega. Pomagati je treba subtilno. Revščina se namreč zareže globoko v človeka in pogosto se zgodi, da tudi ko izide iz najhujšega, še vedno nosi pečat žrtve.«
Reševati želimo dramatične situacije
V tem smislu je zgovorno zadnje Unicefovo poročilo, v katerem avtorji ugotavljajo, da se otroci, ki med odraščanjem ne razvijajo svojih interesov in talentov in zaradi slabšega socialnega položaja ostajajo na margini, tudi kasneje v življenju ne uspejo prebiti višje po družbeni lestvici. »To več kot očitno kaže, da ni dovolj, da je otrok sit in na toplem. A potencialnega sponzorja trenutno težko prepričamo, naj prispeva za razvoj mladih talentov; vsekakor veliko težje, kot da prispeva za pokrivanje osnovnih življenjskih potreb. Tako nizko smo očitno padli kot družba, da smo občutljivi le še na otroško lakoto in pomanjkanje,« je zgrožena Groznikova. Za dobrodelneže z občutkom za samopromocijo ni nič bolj fotogeničnega kot objokan otroški obrazek.
Dr. Srna Mandić iz Centra za preučevanje družbene blaginje na ljubljanski fakulteti za družbene vede poudarja, da dobrodelnost dobro deluje v družbi, ki jo poganja individualizem, kjer torej posamezniki poskrbijo zase – in ob tem naredijo kakšno dobro delo. »Na tej točki se vzpostavlja razlika z javnimi socialnimi sistemi, ki ljudem v stiski nudijo sistemsko pomoč, bodisi brezplačno zdravstveno zavarovanje, dostojno nadomestilo za brezposelnost, ustrezno porodniško in podobno. V družbah, kjer so ljudje vse bolj individualistični in želijo za javne sisteme prispevati vse manj, se odpira vse več prostora za dobrodelnost.« Mandićeva pravi, da je s političnega vidika to zelo razdiralno. »Ljudi najprej oropaš dostojanstva, potem pa jim neseš vrečko piškotov in stare copate in se ti zdi fino. Gre za način, kako si lajšamo dušo, ko zadeve sistemsko niso urejene.«
Pravice proti miloščini
Za prejemnika dobrodelne pomoči je takšen način pogosto ponižujoč, sploh če ga organizacije in mediji javno izpostavljajo, ponavlja tudi Mandićeva. »Če v javnem sistemu uživamo pravice, v sistemu dobrodelnosti uživamo miloščino. V čustvenem, identitetnem in simbolnem smislu je ta razlika ogromna.«
Mogoče bi morali bolj kot koncept dobrodelnosti izpostavljati pomen solidarnosti, se strinja Nussdorferjeva. »Solidarnost namreč ni nujno povezana z denarjem, a naslovniku vseeno pomeni ogromno. To je lahko branje knjig v domu ostarelih, pomoč otrokom, ki imajo učne težave, ali pa sosedi, ki ne more v trgovino in skuhati kosila.« Zdi se, da preveč čakamo na neke uradne akcije, a v resnici veliko lahko naredimo v svojem lokalnem okolju, brez posredovanja organizacij in vpletanja medijev. »Predvsem pa moramo otroke vzgajati v empatične posameznike in jih naučiti, da ne mislijo samo nase.«
Da ko nekaj podarijo ali nekomu pomagajo, ne čakajo, da jih pri tem nekdo fotografira in pohvali.
