Na prvi pogled se zdi, da so razmere priseljencem, ki se želijo v Sloveniji tudi politično angažirati, naklonjene. Julija je v Maliju rojeni Ibrahim Nouhoum, ki je pred leti svoj podpis prispeval k ustanovitvi stranke TRS, postal prvi afriški Slovenec, ki je nastopil kot kandidat na državnozborskih volitvah. S svojo kandidaturo se je tako pridružil afriškima Slovencema, ki sta se na drugih volitvah preizkusila pred njim. Idris Fadul (SMS) je leta 2009 kandidiral za evropskega poslanca, Peter Bossman pa je na lokalnih volitvah pred štirimi leti postal prvi slovenski temnopolti župan. O tem so tedaj poročale tudi svetovne televizije.
Tujci bi lahko aktivno in legalno delovali
A videz vara. Omenjenih primerov ne bi zabeležili, če Nouhoum, Fadul in Bossman ne bi imeli slovenskega državljanstva. Gre za majhno razliko v statusu, ki pa ustvarja velik prepad. Registrirano stalno prebivališče in plačevanje davkov, kar je osnova razmerja med človekom in državo (od državljanov se potem priseljenec razlikuje le še po barvi potnega lista), namreč nista zadostna pogoja, da bi prišleki iz tretjih držav, ki niso članice EU, pri nas lahko soodločali o življenju v skupnosti. Če poenostavimo: ti priseljenci imajo enake obveznosti kot državljani, pravic pa nimajo enakih. In to kljub dejstvu, da so si mnogi pri nas ustvarili družino in bodo verjetno tu ostali za vedno.
»V Sloveniji živi skoraj 100.000 polnoletnih priseljencev. Njihovo politično udejstvovanje je zminimalizirano na pravico voliti na lokalnih volitvah (če imajo stalno prebivališče, op. p.), z nekaj redkimi izjemami,« poudarjajo v Slovenski filantropiji. Ta nevladna organizacija se že vrsto let zavzema za izboljšanje sodelovanja priseljencev v javnem življenju, s čimer bi se med drugim preprečevala njihova marginalizacija in izkoriščanje. Zakon o političnih strankah obenem v sedmem členu določa, da tujec ne more postati član stranke. Postane lahko le »častni član stranke«.
Glede ureditve na področju članstva v strankah in volilne pravice je po besedah staroste slovenskega parlamentarizma Mirana Potrča Slovenija sledila praksi, ki je veljala v državah članicah EU. Nekateri poznavalci političnega sistema ob tem še dodajajo, da so želeli leta 1994 ob sprejemu zakona z omejitvijo članstva v strankah predvsem preprečiti njihovo financiranje iz tujine. »Predlagatelj zakona je tedaj ocenil, da se s takšno rešitvijo preprečuje možnost fiktivnega ustanavljanja političnih strank, v katerih bi pozneje tujci lahko za dosego svojih političnih ciljev aktivno in legalno delovali,« pa so nam pojasnili na notranjem ministrstvu. Trenutno velja, da so člani strank lahko le slovenski državljani in državljani drugih držav članic EU, medtem ko tujci oziroma državljani tretjih držav nimajo pasivne volilne pravice, »zato tudi ne morejo postati člani strank«.
Po besedah Nika Benedika iz Slovenske filantropije pa so nekatere države na tem področju že naredile korak naprej. Ob tem omenja Švedsko, Dansko in Nizozemsko. »Švedska je na tem področju najnaprednejša država. Pasivna in aktivna volilna pravica po njihovem zakonu o lokalni samoupravi pripada vsem tujcem, ki na Švedskem nepretrgoma živijo tri leta pred volitvami,« poudarja Benedik. Slovenija se je sicer leta 2010 po raziskavi MIPEX (indeks politik integracije migrantov) na področju politične participacije uvrstila na 21. mesto od skupno 31 držav, ki so bile vključene v raziskavo.
»Gre za nepotrebno oviro«
Zahteve po enakopravnem sodelovanju vseh družbenih skupin so v političnem procesu pogoste in stalne, saj zakonito naseljeni nedržavljani prispevajo k blaginji države, to pa še bolj upravičuje njihovo pravico vplivati na politične odločitve v določeni državi, v knjigi z naslovom Sodelovanje prebivalcev v slovenskih občinah poudarja dr. Roman Lavtar. Restriktivna merila lahko po njegovem mnenju preprečijo zakonito naseljenim nedržavljanom, da bi si pridobili državljanstvo v državi gostiteljici, jih prikrajšajo za polno sodelovanje v življenju skupnosti in jih, v najhujših primerih, pahnejo na rob družbe. Na lokalnih volitvah so državljani druge države članice EU lahko izvoljeni za člane občinskih svetov, ne morejo pa postati župani. Tujci iz tretjih držav ne morejo postati nič. »Gre za nepotrebno oviro, ki je ne predvideva nobena mednarodna konvencija,« pravi Lavtar.
Na ministrstvu za javno upravo o morebitnih spremembah dela zakona o lokalnih volitvah, ki se nanaša na tujce, ne razmišljajo. »Ker državni organi nimajo pravne podlage za zbiranje podatkov o volilni udeležbi tujcev, niti o morebitnih kandidaturah, ni mogoče sklepati o učinkih predpisa na volilno pravico tujcev. Zato bi bilo poseganje v zakon o lokalnih volitvah brez resnih analiz neutemeljeno,« so še zapisali v odgovoru.
V Slovenski filantropiji, kjer omenjajo tudi konvencijo Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni, kljub temu poudarjajo, da bi morali državljanom tretjih držav, ki imajo pri nas urejeno stalno prebivališče, dovoliti članstvo v političnih strankah in jim tudi omogočiti, da lahko tudi sami kandidirajo v občinski svet. S takšno ureditvijo bi lahko namreč tudi tujci sodelovali pri oblikovanju različnih politik strank in aktivno sooblikovali skupnost, v kateri živijo.