Ob opraševanju večina ljudi pomisli na medonosno čebelo ali samo nanjo, biolog dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo pa poudarja, da ni edina opraševalka, saj njeno delo dopolnjuje cela vrsta divjih opraševalcev. Predvsem čmrlji, ki so jih v Sloveniji našli kar 35 vrst, prav tako čebele samotarke, ki jih je pri nas več kot petsto vrst. A ker cvetove oprašujejo tudi metulji, hrošči..., je vseh vrst opraševalcev krepko čez tisoč.
Pomembnejši, kot so domnevali
Potrebujemo tolikšno pestrost opraševalcev ali zadostuje že, če imamo in varujemo samo kranjsko čebelo? »Najlepši odgovor na to najdemo v obsežni raziskavi, ki je potekala v sodelovanju več kot 50 raziskovalcev na petih celinah, 600 poljih in 41 kmetijskih rastlinah. Med drugim so primerjali količino pridelka v nasadih, ki so jih opraševale samo medonosne čebele, z nasadi, kjer so bili poleg čebel tudi divji opraševalci. Rezultati so pokazali, da je bila količina pridelka ob prisotnosti divjih opraševalcev večja. Primerjali so tudi nasade, ki so jih opraševale samo čebele ali samo divji opraševalci. Izkazalo se je, da je bil pridelek večji tam, kjer so opraševali samo divji opraševalci,« odgovarja Danilo Bevk. Ti rezultati po njegovem kažejo, da je vloga medonosne čebele pri opraševanju manjša, kot so domnevali v preteklosti, divjih opraševalcev pa večja.
Sogovornik izpostavi tudi ključne razlike med čebelami in divjimi opraševalci. Pravi, da imajo nekatere rastline cvetove, ki jih čebela težko ali sploh ne more oprašiti. Tak primer je med drugim paradižnik. Čebela je tudi dokaj občutljiva za vreme. »V slabem vremenu – dežju, vetru ali mrazu – ni dejavna, prav takšne vremenske razmere pa so zlasti spomladi, v času cvetenja sadnega drevja, zelo pogoste. V tem primeru je ključna vloga čmrljev, saj zanje slabo vreme ni ovira. In ne nazadnje, divji opraševalci so pomembni tudi kot plan B v primeru, če populacije čebel denimo zaradi bolezni nenadoma upadejo,« poudarja Bevk in dodaja, da se divji opraševalci spopadajo s podobnimi težavami kot kranjska čebela. »Tudi njih ogrožajo pomanjkanje hrane, bolezni in pesticidi, vendar obstaja pomembna razlika. Ker živijo divje, jih nihče ne hrani, prav tako ne zdravi. Poleg tega imajo tudi nekatere dodatne težave. V prvi vrsti gre omeniti pomanjkanje varnih gnezdišč, ki jih je v intenzivno obdelani kmetijski krajini vedno manj. Čebela teh težav na srečo nima, saj ji čebelarji ponujamo panje.«
Izginjajo, a tega ne opazimo
V Sloveniji se s kranjsko čebelo dnevno ukvarja devet tisoč čebelarjev in še vsaj trideset ljudi, ki se poklicno posvečajo zdravstvenemu varstvu, organizaciji čebelarstva, raziskovanju… »Torej imamo eno samo žuželčjo vrsto in veliko število ljudi, ki skrbi zanjo. Logična posledica je, da je stanje populacije zelo dobro znano, ne le številnost, ampak tudi zdravstveno stanje, njene težave itd.,« opozarja biolog Bevk. Koliko natančno je v Sloveniji divjih opraševalcev, pa ne ve nihče, saj se z njihovim (povsem ljubiteljskim) gojenjem ukvarja kvečjemu nekaj sto ljudi, poklicno zgolj dva strokovnjaka (poleg Bevka še dr. Andrej Gogala), in še to samo del njunega časa.
»V tem primeru imamo torej ogromno število vrst in zelo malo ljudi, ki jih opazuje. Posledično je številčno stanje populacij divjih opraševalcev skoraj povsem neznano. Vemo le, katere vrste so v Sloveniji, za mnoge vemo, kje približno živijo, ničesar pa ne vemo, kako se z leti spreminja njihova številnost. To je podobno, kot če bi imeli trideset ljudi, ki se ukvarjajo z levo nogo, in samo dva človeka, ki bi se ukvarjala z desno nogo, čeprav vemo, da sta za hojo potrebni obe,« razliko slikovito opiše dr. Bevk in sklene z opozorilom: »Divji opraševalci izginjajo, vendar tega preprosto ne opazimo, zato tudi ne ukrepamo.«
