Ob pričakovanju, da bo Slovenijo znanstvenoraziskovalna sfera potegnila iz krize, se poraja vprašanje, ali je raziskovalno delo, ki ga poleg raziskovalnih inštitutov izvajajo tudi na univerzah, ustrezno urejeno. Visokošolski pedagogi morajo poleg poučevanja študentov na področjih, s katerimi se ukvarjajo, tudi raziskovati in o izsledkih objavljati znanstvene članke. Ti so eden od pogojev za napredovanje v višje znanstvene in pedagoške nazive, obenem pa so podlaga za kakovosten pouk. Ker pa so zaradi varčevalnih ukrepov profesorji, docenti in asistenti na fakultetah v zadnjih letih bolj obremenjeni, se to pozna tudi pri raziskovalnem delu.
Težave že s fotokopiranjem
»Sistemsko pomanjkanje denarja in varčevalna histerija sta le še zaostrila procese, ki so se začeli že pred dvajsetimi leti z uvajanjem masovnega študija,« pravi predavatelj na oddelku za sociologijo filozofske fakultete in predstavnik sindikata Univerze v Ljubljani Gorazd Kovačič. Novih zaposlitev je bilo na fakultetah vedno premalo, programi pa so se širili in število študentov se je povečevalo. »Namesto dodatnih zaposlenih je politika zakonodajo formulirala tako, da so se povečale dopustne nadobremenitve. Te danes niso več izjema, ampak standard. Potem seveda nekaj mora trpeti: bodisi predavatelji bolj površno opravljajo svoje delo bodisi se raziskovalno delo začne zažirati v prosti čas,« opozarja Kovačič.
Problem pa je tudi v tem, pravi, da raziskovalno delo, ki je obveznost vseh zaposlenih pedagogov na univerzi, ni sistematično financirano. Sredstva si morajo raziskovalci izboriti na razpisih oziroma na trgu. »Politika univerzi ni hotela priznati posebnega stebra financiranja raziskovalnega dela, temveč je to delo umestila v zakon o raziskovalni dejavnosti. S tem so povzročili, da različne institucije med seboj tekmujejo na razpisih.« Ker pa na razpisih vladata huda konkurenca in uspevajo »klientelistične povezave«, imajo raziskovalci težave z nakupom materiala za raziskovanje, študijskega gradiva ali s financiranjem študijskih obiskov v tujini. »Na filozofski fakulteti smo imeli poprej raziskovalci zagotovljenih po nekaj sto evrov na leto za materialne stroške. Zdaj pa imamo težave že z nakupom papirja za fotokopirni stroj,« opozarja Kovačič. »Medtem nas v državah, ki razumejo, da je treba vlagati v znanje, močno prehitevajo. V Turčiji, ki je v velikem vzponu, na primer država posebej finančno nagradi vsakega raziskovalca, ki mu uspe članek objaviti v ugledni znanstveni reviji.«
Profesor na veterinarski fakulteti Gregor Majdič opozarja, da so profesorji v Sloveniji s pedagoškim in raziskovalnim delom obremenjeni bolj kot v primerljivih državah. Po njegovih opažanjih imajo kolegi v tujini več svobode pri tem, kako razporejajo učiteljske in znanstvenoraziskovalne obveznosti. Profesor Roman Jerala s Kemijskega inštituta, ki je zaposlen kot raziskovalec, pedagoško delo na univerzi pa je zgolj njegova občasna dejavnost, predlaga delitev dela. Raziskovalcem bi lahko – recipročno – omogočili dodatno pedagoško zaposlitev.
»Predavatelji na univerzah lahko dodatno dobijo dvajset odstotkov javnih sredstev za raziskave, raziskovalci pa bi lahko bili do dvajsetodstotno dodatno zaposleni v pedagoškem procesu.« Spomnil nas je še, da je »načeloma možno, da imajo predavatelji manj pedagoških obveznosti, če prijavijo večji obseg raziskovalnih ur«. Vendar, ugotavlja, se je redko kdo pripravljen »odpovedati varnosti polne zaposlitve na sistematiziranem učiteljskem delovnem mestu«. Visokošolskih pedagoških obremenitev se dotika tudi osnutek koalicijskega sporazuma, v katerem je zapisano, da »bo maksimalna neposredna pedagoška obremenitev visokošolskih učiteljev določena tako, da se bo upoštevalo izvajanje vseh javno veljavnih študijskih programov v Republiki Sloveniji«. Mogoče je razumeti, da pedagogi ne bodo mogli več dodatno predavati na drugi visokošolski inštituciji, če bodo že dosegli določeno omejitev predavateljskih ur.
Raziskovanje za trg
Jerala meni, da bi univerza na tem področju lahko uvedla več »fleksibilnosti«. S predavanji naj bi tako bolj obremenila raziskovalno manj produktivne predavatelje in razbremenila tiste, ki dosegajo večje raziskovalne uspehe. »Kot vem, pa je velik delež predavateljev pedagoško celo dodatno obremenjen,« pravi Jerala. »Sedaj ko je delež odobrenih projektov na razpisih za raziskovalne projekte zelo nizek, mi marsikateri predavatelj pravi, da se fakultete spreminjajo v kolidže.«
Raziskovalka Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta in ljubljanske fakultete za družbene vede se načelno sprašuje, kako kakovostno je lahko sploh v slovenskih razmerah raziskovalno delo visokošolskih pedagogov. Pomembno se ji zdi prav vprašanje, »ali je raziskovanje odvisno od trga«. Agencija za raziskovalno dejavnost ARRS namreč pri točkovanju znanstvenikov vse bolj upošteva, ali so znanstveniki svoje delo naravnali v skladu s potrebami »tržišča« oziroma gospodarstva. V takšnih okoliščinah pa je tudi znanje, ki ga raziskovalci pedagogi posredujejo študentom, omejeno s »potrebami trga«.
»Neurejenost financiranja raziskovalnega dela na javnih univerza je specifično slovenski problem,« opozarja Ksenija H. Vidmar z oddelka za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete. »Na razpisih za raziskovalna sredstva predavatelji z univerz konkuriramo inštitutom, na katerih so raziskovalci povsem odvisni od projektov. Konflikt, ki s tem nastane v raziskovalni skupnosti, se kaže kot 'nelojalna konkurenca'. Raziskovalci z inštitutov javnim univerzam očitajo, da tekmujemo z njimi, čeprav imajo njeni zaposleni zagotovljene 'plače'. Raziskovalci na univerzah pa kolegom z inštitutov očitamo, da imajo na inštitutih privilegij statusa polnega raziskovalca, medtem ko se moramo mi uveljavljati po enakih merilih znanstvene odličnosti ob tem, da smo obremenjeni kot pedagogi,« je opisala temeljno dilemo pedagoško-raziskovalnega dela.