Projekt Botrstvo, ki ga je leta 2010 začela Zveza prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste - Polje, je kot mrzel tuš pretresel Slovence s spoznanjem, da v naših šolah sedijo otroci, ki so lačni. Kljub obilici srečnih nadaljevanj v teh štirih letih, ko so otroci dobili botre, pa žalostni otroški glasovi iz radijskih sprejemnikov še vedno znova in znova parajo srce. Nikogar ne pustijo ravnodušnega, tri prijateljice Alia, Ana in Vanja pa so lani začutile, da morajo storiti še nekaj več. »Ko imaš svojega otroka, se te to pomanjkanje še toliko bolj dotakne,« so prepričane mamice, ki so bile konec lanskega leta na porodniškem dopustu in so intenzivno razmišljale o tem, kako bi pomagale tistim staršem, ki težko napolnijo hladilnik, kaj šele, da bi v prazničnih dneh obdarovali svoje otroke.
V iskanju načina, kako pristopiti do njih in jim pomagati do daril, ki jih bodo lahko v svojem imenu predali otrokom, so se prav zaradi zgodb na Valu 202 obrnile na Anito Ogulin in ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer so bili sprva kar šokirani. Zamislile so si namreč, da bi aktivirale svoje prijatelje in jim posredovale otroška pisma z željami, ki so jih zaupali trem dobrim možem. Sprva so računale, da se jih bo vključilo od 30 do 50, nato pa je odziv presegel vsa pričakovanja. Prijatelji so o akciji »Trije dobri botri« povedali svojim prijateljem, ti svojim družinam, znancem in ustavili so se pri 530 darilih, pa še to zgolj zato, ker jih je prehitel božični čas.
Od paštete in postelje do kitare
Ker so se letos tri dobre botre vrnile v službo, preostanek časa pa posvečajo svojim otrokom, so se že nagibale k temu, da letos ne bi ponovile akcije. A ker so tudi svoje partnerje okužile z dobrodelnostjo, so se oni javili, da prevzamejo logistični del, one pa so se odrekle nekaj uram spanja in s skupnimi močmi so krepko presegli število obdarovanih otrok iz prvega leta. »Ker smo se povezali z območnimi enotami ZPM po vsej Sloveniji, smo dobili več pisem, vendar še vedno ne toliko, kot je bilo prijavljenih ljudi. Ves čas je bilo na čakalnem seznamu okoli 200 darovalcev,« so še vedno presenečene dobrotnice, ki so vse bolj hvaležne za to, kar imajo, in srečne, ker bo v teh dneh zaradi njihove akcije več kot tisoč otrok po vsej državi dobilo, kar so si zaželeli v svojih pismih.
Želje, ki so jih otroci zapisali ali narisali, so bile zelo različne. Od najbolj šokantnih, ko so si otroci skromno zaželeli le tunino pašteto, škornje za mamico, pižamo, ali skodelico za čaj, do bolj presenetljivih, kot so snežna deska, kitara, kolo. »Opazile smo, da si mlajši otroci zase in za svojo družino želijo povsem osnovne stvari, medtem ko je starejšim otrokom najpomembnejše, da so podobni vrstnikom. Da imajo, kar imajo oni, da bodo enaki in sprejeti v družbo,« so nam zaupale in dodale, da so bili nekateri darovalci negativno presenečeni nad željami. »Njihov prvi odziv je bil, da to niso socialno ogroženi otroci. Ampak kakšna je to logika – ali si ti otroci res ne smejo zaželeti nič drugega razen hrane?« Z darilom, kot je kitara, otroku podariš veliko več kot le predmet, lahko vplivaš na njegovo življenjsko pot, je njihov sklep, ki je naletel na dobre odziv, ko so otroške želje objavili še v okviru Botrstva na Valu 202. Takoj se je odzvalo več ljudi in vseh pet otrok, ki so si zaželeli kitaro, jo je dobilo, razveselili pa so tudi tiste, ki so si zaželeli kolo, snežno desko in celo posteljo. Da, tudi to je bila ena od letošnjih želja. Fant si je ni zaželel, ker stara ne bi bila več dobra, ampak ker je noči preživljal na tleh.
Pomislili tudi na starše
Poleg gmotnega pomanjkanja ti otroci nimajo brezskrbnega otroštva, ker so njihovi starši nenehno v skrbeh, pod stresom, brez upanja in dobre volje. »Ne moremo jim zameriti,« so se vživele dobre botre, zadovoljne, da so mnogi darovalci pri sestavljanju daril pomislili tudi na odrasle, a hkrati jih žalosti, da so premnoge otroške želje, da naj dobri možje njihovih staršem prinesejo službe, ostale neizpolnjene.
»To bi moralo biti urejeno, socialna država je marsikje zatajila. Naša največja želja je, da akcija prihodnje leto sploh ne bi bila potrebna,« so še kritične, a hkrati se zavedajo, da se spremembe ne obetajo kmalu in da bo treba stopiti skupaj tudi prihodnje leto. Ljudje se tudi že prijavljajo, vsem tem pa na srce polagajo, naj res izpolnijo dano zavezo. Naj bodo vsaj polne škatle manjših in večjih daril tisto, na kar lahko ti otroci računajo.
