Številni brezposelni menijo, da gre pri raznih usposabljanjih, izobraževanjih in tečajih aktivne politike zaposlovanja (APZ), ki jih organizira zavod za zaposlovanje, zgolj za zapravljanje davkoplačevalskega denarja. »Poslali so me na 80-urni in dva meseca dolg tečaj za nekakšno dvigovanje morale. Družba, ki je izvajala tečaj, je verjetno dobro zaslužila, večina navzočih pa od tega ni imela nič,« pravi 48-letni inženir strojništva Dragan, ki je na zavodu prijavljen že tri leta.
Podobne izkušnje ima dve leti mlajša Martina, ki brez uspeha išče redno delo že deseto leto. »Morala sem iti na seminar o tem, kaj na zavodu sploh delajo, pa na tečaj za pisanje prošenj... To je zapravljanje denarja, saj lahko takšne stvari pogledam tudi na spletu.«
Sogovornikoma ni jasno, kaj želi zavod s temi tečaji sploh doseči. »Na računalniškem tečaju smo bili skupaj ljudje, ki niso znali niti vključiti računalnika, in tisti, ki o računalnikih vse vedo in so prišli le po certifikat. Enako nekoristen je bil tečaj, ki ga je organizirala neka zavarovalnica. Večina od nas ni imela niti najmanjše želje postati zastopnik. Prišli smo le zato, ker smo morali priti, da ne bi izgubili statusa,« dodaja Martina. Da hodi na tečaje le zato, ker mora, sicer pa ji je to izguba časa, pravi tudi v Ljubljani živeča 35-letna ženska s Kosova, ki se preživlja s čiščenjem stanovanj – na črno seveda.
»Hišni« izvajalci
Zavod za zaposlovanje (ZRSZ) je od leta 2007 do konca lanskega leta za usposabljanja, izobraževanja in tečaje pomoči pri iskanju zaposlitve za brezposelne, ki jih izvajajo zunanji izvajalci, namenil kar 56 milijonov evrov. Poleg nezadovoljstva med uporabniki in dvomov o učinkovitosti se pojavljajo tudi namigi, da dobršen delež tečajev pripada tako imenovanim hišnim izvajalcem, ki naj bi bili z zavodom in ministrstvom za delo povezani po sorodstvenih in drugih zvezah. Med takšnimi omenjajo zavod Papilot iz Ljubljane, ki je po podatkih Supervizorja v zadnjih desetih letih od zavoda prejel 4,2 milijona evrov, celjski Invel 3,7 in Kadis 3,3 milijona.
Direktor ljubljanskega podjetja Kadis Peter Činkole odgovarja, da so očitki smešni. »Letos smo izvedli le sedem dvodnevnih delavnic in zanje od zavoda prejeli okoli deset tisoč evrov. Tudi v lanskem letu predstavlja sodelovanje z ZRSZ le manjši del celotnih prihodkov našega podjetja, poleg tega pa obstajajo številni drugi izvajalci, ki v zadnjih letih bistveno intenzivneje sodelujejo z omenjeno inštitucijo kot mi. V letih, od katerih je preteklo že precej časa, ko je bilo sodelovanja več, smo izvajali glavne programe APZ, ki jih že nekaj let izvajajo drugi, kar je izključno posledica uspeha enih oziroma neuspeha drugih na zadnjem razpisu.«
Pri tem Činkole pozabi povedati, da je z novelo zakona o urejanju trga dela (ZUTD), ki je začel veljati leta 2011, prišlo tudi do sprememb v naboru ukrepov APZ. Tečaji svetovanj in pomoči pri iskanju zaposlitve, ki so jih v velikem obsegu izvajali omenjeni trije izvajalci, so namreč prešli pod tako imenovano vseživljenjsko karierno orientacijo (VKO), glede katere pa koncesije za izvajanje od leta 2012 podeljuje ministrstvo za delo. Na zavodu pravijo, da so bili Kadis, Papilot in Invel »pomembni izvajalci« le do leta 2012, odtlej pa ima od omenjenih treh kot izvajalec javnih del z zavodom sklenjeno pogodbo le še Papilot.
Ministrstvo: Programi pod kontrolo, korupcije ni
Slednji je za obdobje 2012–2014 dobil tudi koncesijo ministrstva v višini 1,2 milijona evrov, kar pomeni približno četrtino vsega denarja, ki ga je ministrstvo v tem času podelilo za 13 koncesij. Poleg tega je Papilot kot eden izmed osmih izvajalcev (med njimi je tudi Invel) sklenil pogodbo za program aktivacija neaktivnih – program je skupaj vreden 3,4 milijona evrov.
Čeprav je bila sestra ustanovitelja Papilota Stojana Zagorca do pred enim letom zaposlena kot podsekretarka v sektorju za vseživljenjsko učenje na ministrstvu za delo, pa Zagorc morebitno korupcijo zanika. »Vse posle dobimo pošteno na javnih razpisih, sorodniki, prijatelji in znanci so izključeni iz teh procesov. Moja sestra ni bila nikoli članica nobene razpisne komisije oziroma sploh ne dela na področju, ki ga pokriva Papilot.« Enako trdijo tudi na ministrstvu za delo, pri čemer zagotavljajo, da so sredstva za ukrepe APZ podvržena stalni kontroli, nadzorom in revizijam. Od leta 2007 so ugotovili le eno finančno nepravilnost v vrednosti 58 evrov, manjše pomanjkljivosti brez finančnih učinkov pa so bile ugotovljene še pri petih revizijskih pregledih.
Zagorc pojasnjuje, da so pri pridobivanju poslov uspešnejši od tekmecev zaradi dolgoletnih izkušenj z usposabljanji in izobraževanji; ker so aktivni v mednarodnih projektih, so se dobro izučili tudi »umetnosti« prijavljanja na razpise. »Razpisna dokumentacija lahko obsega čez 700 strani, to je treba znati pripraviti. Gre za pravo znanost, ne za obrtniško delo.« Kot tretji razlog izpostavlja zelo kakovosten kader, v katerega vlagajo precejšnja sredstva, da pridobivajo nova znanja, potrdila in reference. Z enakimi argumenti uspehe na razpisih oziroma javnih naročilih utemeljuje tudi direktorica Invela Selma Filipančič Jenko.
Nekateri programi uspešni, drugi ne
V programe APZ, ki jih izvajajo zunanji izvajalci, je bilo od leta 2007 vključenih približno 175 tisoč oseb. Na zavodu kot najuspešnejša programa izpostavljajo pripravo in potrjevanje nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) in temeljno poklicno kvalifikacijo (TPK), po katerih se v enem letu zaposli več kot 60 odstotkov vključenih oseb. Manj uspešni so programi institucionalnega usposabljanja, kjer dobi delo nekaj manj kot polovica tečajnikov; s pomočjo različnih podpornih in razvojnih programov se v enem letu zaposli slaba tretjina, s pomočjo projektnega učenja za mlade pa le petina vključenih brezposelnih oseb.
Činkole pojasnjuje, da so programi usposabljanj za iskalce zaposlitve zelo različni tako po dolžini kot po vsebini, prav tako pa vsi programi niso za vse. »Nekateri krajši programi imajo za cilj predvsem motivirati in informirati; pri daljših delavnicah se veliko dela s posameznikom na njegovih zaposlitvenih ciljih, veščinah iskanja, komunikacijskih in predstavitvenih veščinah.« Glede kritik o njihovi nekoristnosti pa dodaja, da nekdo, ki verjame, da nič od tega ne potrebuje, nikakor ne bo zadovoljen s programom, ne glede na njegovo izvedbo.
Naj bo tako ali drugače, nerazumljivo je, da neodvisnih raziskav o učinkovitosti APZ skorajda ni. Eno redkih je oktobra 2012 objavil Ekonomski inštitut pravne fakultete (EIPF), ki je med drugim ugotovil, da so usposabljanja in izobraževanja brezposelnih, še zlasti če so izvedena pri delodajalcih, učinkovitejša kot denarne subvencije podjetjem.
Ministrstvo za delo sicer že dlje časa obljublja evalvacije APZ, a teh še vedno ni. Kot nam je pred kratkim povedala Alenka Kajzer, namestnica direktorja Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar), bi bila aktivna politika zaposlovanja z rednimi evalvacijami učinkovitejša. Programi bi bili manj razdrobljeni, bolj osredotočeni in prilagojeni potrebam delodajalcev.