Več kot šestdeset odstotkov osnovnih šol pri pouku uporablja fotokopije. In kadar učiteljice oziroma učitelji fotokopirajo, to najpogosteje storijo za vse učence v razredu. Takšni so izsledki ankete, ki jih je na temo fotokopiranja med osnovnimi šolami opravilo ministrstvo za izobraževanje. Združenje avtorjev Sazor ob tem opozarja, da šole množično kršijo zakonodajo. Zakon o avtorski pravici namreč izobraževalnim organizacijam, kot so javne osnovne šole, ki ne ustvarjajo dobička, sicer dovoljuje brezplačno fotokopiranje, vendar v največ treh izvodih. Vsako razmnoževanje gradiva, denimo leposlovnih knjig, slik in zemljevidov, v večjih količinah pa je treba avtorjem posebej plačati. Šole doslej avtorjem oziroma Sazorju niso plačevale ničesar.
Približno milijon na leto
Po več letih, odkar je Sazor to ministrstvu in šolam predstavil kot problem, se bodo v petek na ministrstvu sestali Sazor in združenje ravnateljev. Pogovarjali se bodo o višini nadomestil. Sazor je oktobra osnovnim šolam že poslal ponudbo sporazuma in pogodbe, po katerih bi pavšalno nadomestilo za fotokopiranje znašalo pol evra na učenca na mesec. Naš hiter izračun je pokazal, da bi tako avtorji in založbe dobili približno milijon evrov na leto. Vendar predstavnik združenja ravnateljev Milan Rejc pravi, da je predlog Sazorja pretiran. »Res je, da šole večinoma morajo fotokopirati gradivo za izvedbo pouka, in res je, da je nadomestilo avtorjem treba plačati,« pravi. »Poskušali pa se bomo dogovoriti za sprejemljivo višino nadomestila. Na naši strani bomo tudi preverili, za koliko bi lahko zmanjšali obseg fotokopiranja.« Ker bi bili lahko dodatni stroški, ki v šolskih proračunih doslej niso bili predvideni, za šole pogubni, Rejc pravi, da bi bilo treba fotokopiranje omejiti na minimum.
V šolah tudi pravijo, da bi dodaten denar morali zagotoviti iz državnega proračuna za izobraževanje, a je ministrstvo na naša vprašanja že odgovorilo, da »dodatnih sredstev za ta namen ni predvidelo«. Zapisalo je tudi, da po njihovem »fotokopiranje dodatnih gradiv ni nujno potrebno za dosego učnih ciljev v okviru vzgojno-izobraževalnega procesa«. Pri tem so se sklicali na izsledke ankete, ki je pokazala, da je »praksa fotokopiranja na šolah različna – od večjih količin do skoraj nič«.
Ministrstvo s Sazorjem pri oblikovanju predloga – pol evra na učenca na mesec – ni sodelovalo. V odgovoru na Dnevnikova vprašanja je nakazalo, da je dogovor o nadomestilih avtorjem stvar »uporabnikov« in avtorjev. Vendar je obenem zatrdilo, da »spremlja razvoj področja in si s Sazorjem v tem letu tekoče izmenjuje informacije«.
Po mnenju predsednika poslovodstva Sazorja Rudija Zamana je glavna težava v tem, da »nihče noče biti reprezentativen pogajalski partner«. »Prav je, da šole pouk bogatijo s kopiranjem različnih gradiv in da ne ostajajo zgolj pri tem, kar je mogoče najti v učbenikih. Vendar je na drugi strani šeststo avtorjev, ki jih zastopamo. Po zakonu jim za tovrstno uporabo njihovih del pripada nadomestilo.« Mladinska pisateljica Janja Vidmar je v pogovoru za Dnevnik ob tem komentirala, da si predstavniki države, ki klesti avtorske dohodke, »očitno predstavljajo, da avtorji lahko živimo od zraka«.
Tudi za Sazas ne plačujejo starši
Sazor je – preden je predlagal višino nadomestila – pri dveh neimenovanih profesorjih z ljubljanske ekonomske fakultete naročil raziskavo, ki je pokazala, kako je to področje urejeno v drugih članicah EU. Po trditvah Sazorja je Slovenija edina evropska država, v kateri avtorji nadomestil za šolsko fotokopiranje ne prejemajo. V drugih državah, tako profesor Miha Kovač s filozofske fakultete, nadomestilo plačujejo starši, znaša pa »od treh do sedmih evrov na leto«.
Predstavnik ravnateljev Rejc nas je ob tem opozoril, da so vsakršni dodatni stroški za starše v socialnih stiskah lahko breme, zato ni primerno, da bi stroške fotokopiranja prenesli nanje. »Tudi stroškov za Sazas, za uporabo glasbenih del pri pouku, ne naprtimo staršem,« je dejal.
Rejc upa, da bo primeren dogovor s Sazorjem mogoče doseči »v roku dveh let«. Sazor pa opozarja, da poskuša dogovor doseči že sedem let, a ne najde sogovornika. Iskanje primernega sogovornika Sazorju je poleg vprašanja, od kod vzeti denar za fotokopiranje, ključno. Kot je včeraj opozorila direktorica republiškega urada za intelektualno lastnino Vesna Stanković Juričić, se bosta v skladu z zakonodajo »reprezentativno združenje uporabnikov«, torej šol, in »kolektivna organizacija«, torej Sazor, morala pogoditi o višini nadomestila.
