Končna škoda zaradi letošnjih poplav, visokega snega in žleda znaša 429,4 milijona evrov, od tega je je samo v gozdovih in na gozdnih cestah za dobrih 214,3 milijona evrov, zato bo vlada oziroma v njenem imenu minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Metod Dragonja Bruselj pisno zaprosil za denarno pomoč iz evropskega solidarnostnega sklada. Od tam Slovenija pričakuje od 15 do 20 milijonov evrov denarja, poleg tega še ugoden kredit Evropske investicijske banke (EIB), s katerim naj bi postavila na noge državno podjetje za odkup in prodajo lesa iz poškodovanih gozdov. Po neuradnih informacijah naj bi Slovenija za ta kredit zastavila svojo zlatnino – 25.000 hektarjev državnih gozdov, kar v strokovnih krogih izziva veliko ogorčenje.
Kdo bo pa les predelal?
Prihodnji teden naj bi v Slovenijo prišli predstavniki EIB in se na kraju samem pozanimali, kako je z jamstvom za ta kredit. Spomnimo, da je Slovenija po gozdnatosti na tretjem mestu v Evropi, po deležu državnih gozdov pa na repu. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ima v upravljanju 235.000 hektarjev državnih gozdov ali manj kot petino vseh, saj jih je glavnina v zasebni lasti. Več kot 90 odstotkov državnih gozdov je oddanih v dolgoročno koncesijo in prav te naj bi zastavili za kredit pri EIB, da bi lahko zaživelo državno podjetje, ki bi odkupovalo in prodajalo les iz gozdov, poškodovanih v ledeni ujmi. To podjetje naj bi les odkupovalo za slovensko lesnopredelovalno industrijo in s tem zajezilo izvoz hlodovine v Avstrijo in Italijo.
Toda odličen poznavalec gozdarstva Janez Černač se sprašuje, kdo bo les predelal, ko pa je slovenska lesnopredelovalna industrija v pretežni meri mrtva. »Bistveno vprašanje pri tem podvigu je, kako in kdo bo odkupljeni les predeloval, kajti to je zagotovilo, da bodo krediti poplačani! Kako naj zdaj na hitro obnovijo lesno industrijo, kjer je šlo 30.000 delovnih mest v nič? So žage in predelovalni obrati še v takem stanju, da bi jih lahko obnovili s pomočjo najetega kredita?« se sprašuje Černač in svari: »Zadreg je zelo veliko, saj bi lahko zastavljene gozdove izgubili, če kredita ne bi mogli odplačevati.«
Nevarne igre
Vprašanje je tudi, ali si Slovenija lahko privošči, da bi izgubila dodatnih deset odstotkov državnih gozdov, ki bi se jih polastili tujci, ko pa jih ima že tako ali tako zelo malo v primerjavi z drugimi državami. Izgublja jih zaradi denacionalizacije in tudi zato, ker sklad, ki jih upravlja, finančno ni sposoben kupovati dovolj gozdnih zemljišč, čeprav je to eno njegovih temeljnih poslanstev. Zdaj se vlada z najemanjem kredita za ustanovitev podjetja za trgovanje z lesom spušča v novo nevarno igro, če bo za njegovo najetje res zastavila svoje gozdove. To za nameček počne v veliki tajnosti, namesto da bi v projekt vpregla vse najboljše, kar premoreta gozdarska in lesarska stroka.
Skrivnostni so tudi na pristojnih ministrstvih. Odgovore kmetijskega glede novega državnega podjetja in kredita zanj še čakamo, tisti, ki smo jih dobili z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, pa niso v ponos niti ministru Metodu Dragonji niti njegovim uradnikom. Na vprašanje, ali je prav, da se država ukvarja s trgovino z lesom in da za njegov odkup najame kredit, so nam po devetih dneh razmišljanja odgovorili le: »Zavedamo se pomembnosti spravila poškodovanega lesa iz gozdov in sanacije škode. Rešitve, ki bodo v korist lastnikov, države in trga, so vsekakor dobrodošle. Modele, ki bodo uporabljeni pri razrešitvi situacije, ki je nastala zaradi žleda, in bodo v prid vsem deležnikom v postopku, bomo tudi podprli.«