Stanovanje na naslovu stalnega prebivališča je oddajal
Pisanje o tem je za javnost pomembno z več zornih kotov. Občani Kranja so upravičeni do tega, da vejo, ali jih njihov župan zavaja, zaradi dveh županovih bivališč nastajajo tudi stroški, ki jih nosi proračun, in ne nazadnje, fiktivna prijava stalnega prebivališča je po naši zakonodaji prekršek. Dnevnik je zato o bivališčih kranjskega župana pisal večkrat. »Bogataj javnosti nikoli ni želel pojasniti, kje dejansko prebiva in kje je prijavljen. Za povrh pa nikdar ob člankih ni zahteval zakonsko predvidenega popravka. Na moja vprašanja o tem pa je večkrat dejal, da na njih ne bo odgovarjal, ker je to njegova zasebna stvar. S pomočjo sogovornikov in dokumentov sem ugotovil še, da je Mohor Bogataj do aprila letos oddajal stanovanje na naslovu, kjer ima sicer prijavljeno stalno bivališče. Na naslovu v občini Žirovnica pa se je začasno prijavil pred volitvami leta 2010. Večkrat smo se pogovarjali s sosedi na Selu in vsi trdijo, da večino časa prebiva tam,« je svoje ugotovitve pojasnil dolgoletni Dnevnikov gorenjski dopisnik Miran Šubic, ki je tudi avtor večine zapisov o županu Bogataju.
Tožba orodje za pritiske na novinarsko delo
Zdaj pa je Mohor Bogataj na okrajno sodišče v Ljubljani vložil zahtevek, naj sodišče Dnevniku prepove objavljanje besedil o njegovem začasnem in stalnem domovanju. Eden od ključnih argumentov tožbe je, da mu ob tem, da bo Bogataj vnovič kandidiral na volitvah, tako pisanje nemoralno jemlje županske glasove. Sodišče je Bogatajev zahtevek za takojšnjo prepoved pisanja sicer nemudoma zavrnilo, a se vseeno pojavi vprašanje pritiska na novinarja. Ne nazadnje bo sodišče moralo odločiti tudi o tožbi, ki jo je sprožil Bogataj. »Ta kranjski primer ni prva zgodba o poskusu vplivnih politikov, da preprečijo novinarju opravljanje njegovega dela. Tudi tovrstne neutemeljene tožbe so del takih pritiskov in zlorabe pozicije moči ter poskus posega v avtonomno delo novinarja,« je povedal predsednik Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik.
Mohor Bogataj je dejal, da z odločitvijo sodišča še ni seznanjen, da pa jo bo v vsakem primeru spoštoval: »Vse razloge za mojo odločitev sem že zapisal v tožbi, kaj več pa ne bi komentiral. Zadeve se vlečejo že več kot 12 let.«
Zanimive podrobnosti, o katerih je poročal Dnevnik
Prav v teh dvanajstih letih je Dnevnik razkrival številne zanimive podrobnosti, ki samo potrjujejo, da je za javnost vsekakor pomembno, da ve, kje župan neke mestne občine zares prebiva in kje zgolj navidezno. Ko se je Bogataju leta 2006 končal mandat župana in ni bil znova izvoljen, je namreč prenavljal hišo na Selu pri Žirovnici. Kje je bil Bogataj v času, ko ni bil župan (do volitev pred štirimi leti), sicer ni nikoli natančno pojasnil. »Ko sem hišo prvič obiskal, sem tam naletel na delavce Gorenjske gradbene družbe, kjer je zaposlen županov sin in ki je največji gradbeni poslovni partner občine Kranj. Prav tako nam je direktor podjetja Stena iz Mavčič potrdil, da so sodelovali pri prenovi Bogatajeve hiše. Isto podjetje je od nastopa župana Mohorja Bogataja z občino Kranj doseglo obseg poslovanja več kot 450.000 evrov, pred tem pa v štirih letih le deset tisoč evrov. Prav tako sem ugotovil, da je konec lanskega leta Mohor Bogataj odpotoval z Gorenjsko gradbeno družbo na zabavo na Primorsko, malo pred tem pa je ta družba dobila levji delež poslov pri komunalnem projektu Gorki. To je potrdil tudi direktor družbe Branko Žiberna,« je Miran Šubic opisal del povezav, ki so na tak ali drugačen način povezane z Bogatajevima začasnim in stalnim prebivališčem. Pisanje o tem je Bogataj zdaj želel prepovedati.
»Čeprav ima župan službeno vozilo v zasebni uporabi, sem ugotovil še, da ga na njegov začasni naslov na Selo večkrat pelje občinski voznik z drugim vozilom. Ali je do takih prevozov upravičen, bodo še pokazali postopki, ker je z njimi seznanjen Durs, in tudi pisanje o tem je želel Bogataj prepovedati,« se pomembnosti tovrstne sodne odredbe, če bi ji sodišče slučajno pritrdilo, zaveda Šubic.
Zahtevo za odredbo o prepovedi objavljanja te tematike je sicer podpisala odvetnica Mateja Likozar Rogelj. Ta je od januarja letos nasledila odvetnika Kristijana Gnilšaka kot izvajalka storitev po posebni pogodbi z Mestno občino Kranj. Gnilšak je od konca leta 2010 do konca leta 2013 prejel od občine Kranj okoli 300.000 evrov, potem pa je pisarno prenesel na odvetnico, ki je »podedovala« tudi pogodbo, ki ji je letos v nekaj mesecih prinesla dobrih 21.000 evrov.
S tožbo, ki terja od Dnevnika odškodnino, in zahtevkom za prepoved nadaljnjih objav Mateja Likozar Rogelj Mohorja Bogataja sicer zastopa zasebno in kot občana.
Sodišče je zavrnilo zahtevek z dolgim pojasnilom o svobodi tiska in o tem, kakšne pravice imajo javne osebnosti takrat, ko gre za obravnavo njihove zasebnosti. V enem od stavkov sodnica Sabina Lavrič ugotavlja, da bi drugačna odločitev lahko »dejansko pomenila cenzuro. To pa je v demokratičnih državah dopustno le izjemoma«.
Tudi na to odločitev ima župan s svojo odvetnico še možnost pritožbe. Obenem pa Dnevnik do drugačnega sodnega sklepa lahko še naprej odgovorno poroča o tem, kaj počne prvi mož kranjske občine.