Birokratska nočna mora

Najtrši oreh je dovoljenje za prebivanje

Tujci iz tretjih držav morajo najprej na Zavodu RS za zaposlovanje pridobiti delovno dovoljenje. Osnovni pogoj za njegovo pridobitev je, da na zavodu ni prijavljenih domačih delavcev, ki bi bili kvalificirani in pripravljeni sprejeti razpisano delovno mesto. Poleg tega zavod preveri, ali delodajalec v zadnjega pol leta ni odpustil večjega števila zaposlenih in kakšna je finančna stabilnost podjetja – zakonodaja namreč določa, da mora biti poslovni izid v zadnjih šestih mesecih pozitiven najmanj v višini dveh zajamčenih bruto plač.

Koren dodaja, da pri pridobivanju delovnega dovoljenja niso imeli težav, saj visoko izobraženi kadri v računalništvu načeloma niso brezposelni; kljub temu je že ta postopek trajal od pet do osem tednov. Precej zahtevnejša in dolgotrajnejša je bila pridobitev dovoljenja za prebivanje, ki ga izdajajo upravne enote. »Največji problem je preverjanje nekaznovanosti. Ti ljudje morajo vsaj dvakrat obiskati slovensko ambasado ali ambasado države, ki je za Slovenijo pristojna: prvič za začetek postopka, ko morajo oddati prstne odtise, drugič se morajo zglasiti, da dovoljenje osebno prevzamejo. Če gre za Američana ali Rusa, lahko to pomeni na tisoče kilometrov poti,« pravi Koren.

Tuje strokovnjake odganjamo

Celoten postopek po izkušnjah Zemante traja od pet do sedem mesecev, pri čemer je najbolj problematično, da mora kandidat za službo ves ta čas na dovoljenje čakati v tujini. »To je za nas in tudi za državo, ki med tem ne pobira davkov, povsem izgubljen čas,« opozarja Koren, ki predlaga, da bi tujci do pridobitve dovoljenja že bivali v Sloveniji, podjetja pa bi za takšne primere jamčila s svojo odgovornostjo.

V Zemanti so prepričani, da visoko izobražene tujce z dolgotrajnimi postopki pravzaprav odganjamo. »Na globalnem trgu, kjer podjetja tekmujemo z velikani, kot so Google ali Facebook, imajo strokovnjaki tudi druge ponudbe. Marsikomu ne pade na pamet, da bi pol leta čakal na službo v neki Sloveniji,« opozarja Koren.

S podobnimi težavami se ubadajo tudi v številnih drugih visoko tehnoloških podjetjih. Marko Kostelec iz podjetja Halcom, ki se trenutno pogovarja o zaposlitvi dveh ruskih strokovnjakov, ocenjuje, da ju bodo kljub dobrim zvezam z ministrstvom in zavodom za zaposlovanje po »zelo optimističnem« scenariju lahko zaposlili šele po treh do štirih mesecih. »To pomeni, da ju toliko časa tudi ne bomo mogli plačati,« pravi Kostelec, ki meni, da EU z zahtevnimi kriteriji in dolgotrajnimi postopki načrtno ščiti evropski trg dela. Da so postopki predolgi, menijo tudi v javnih zavodih, kot je na primer Institut Jožefa Stefana, kjer imajo med 960 zaposlenimi kar 69 tujcev, in sicer na vseh raziskovalnih odsekih s področij kemije, fizike, biologije in elektronike.

Janko Burgar, državni sekretar na gospodarskem ministrstvu, je prepričan, da je zaposlovanje visoko izobraženih tujcev »nujno in potrebno«. »Strokovnjaki iz tujine prinašajo v podjetje poleg svojih kompetenc tudi kulturne posebnosti, drugačno razmišljanje in nove povezave. Na ta način pogosto uvedejo učinkovitejše poslovne modele,« ugotavlja Burgar. Po njegovem mnenju se da postopke pridobivanja dovoljenj v Sloveniji občutno skrajšati. »Sprejeti moramo enotno strategijo, identificirati ključne prioritete države za sodelovanje in tujcem iz teh držav omogočiti drugačno obravnavo pri pridobivanju delovnih dovoljenj,« predlaga Burgar.

Novi zakon do konca leta

Odgovorne ustanove trditve o pol leta in več trajajočih postopkih zavračajo. Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da postopek izdaje delovnega dovoljenja v povprečju traja 30 dni, vloge za dovoljenja za prebivanje pa naj bi bile po trditvah notranjega ministrstva »praviloma rešene bistveno pred iztekom zakonitega roka enega ali dveh mesecev«. Na zavodu pravijo, da so postopki pri zaposlovanju tujcev podobni tudi drugod v EU, da pa si nekatere države (zlasti tiste, ki imajo bolj strateško usmerjeno gospodarsko politiko in politiko zaposlovanja) prizadevajo, da bi olajšale postopke za zaposlovanje strokovnjakov z določenih področij.

Na ministrstvu za delo priznavajo, da so se v praksi pokazale pomanjkljivosti veljavnega zakona, zato so lani začeli pripravljati nov zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev. Ta na podlagi direktive evropskega parlamenta in sveta iz decembra 2011 uvaja enotno vstopno točko na upravnih enotah in enotno dovoljenje, ki bi nadomestilo sedanji dvojni postopek s pridobivanjem delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje. V predlogu zakona je napovedano tudi oblikovanje seznama poklicev, pri katerih zavod za zaposlovanje v postopku izdaje soglasja ne bo več preverjal trga dela, prav tako naj bi se skrajšali roki za odločanje v postopku. Predlog zakona so aprila poslali v zgolj 10-dnevno javno obravnavo, ki je bila izjemno neopazna, saj o njej v podjetjih, s katerimi smo se pogovarjali, ne vedo nič.

Po dostopnih informacijah zakonski predlog, ki bo seveda počakal na novo vlado, uvaja nekakšno razširjeno obliko modre karte, ki je bila uvedena leta 2011. Namenjena je tujcem z visokošolsko izobrazbo in je nekakšno kombinirano enotno delovno dovoljenje in dovoljenje za bivanje. Postopek poteka le po upravnih enotah in je za razliko od navadnega delovnega dovoljenja že prvič izdano za dve leti. Pri pridobitvi modre karte je sicer potrebno izpolniti dodaten pogoj: tujcu se v pogodbi o zaposlitvi zagotovi plača v višini najmanj 1,5 povprečne letne bruto plače v Sloveniji.

Kljub z modro karto obljubljenim poenostavitvam izkušnje Zemante kažejo, da se postopki niso prav nič skrajšali. »Modro karto smo urejali za enega Američana, a se je v praksi vseeno zapletalo pri postopku in pri komunikaciji z upravno enoto,« pravi Koren. Da to dovoljenje ni zaživelo, kažejo tudi podatki zavoda za zaposlovanje, po katerih je modro karto od leta 2011 pridobilo le 16 oseb.