Hrvaška vztrajala pri svojem
Hrvaška je vztrajala, da glede meje na morju v Piranskem zalivu ne obstajajo nobene posebne okoliščine, zaradi katerih bi morala meja v zalivu potekati kako drugače kot po črti ekvidistance, torej po sredini zaliva.
Sodišče bi moralo najprej določiti mejo - zgolj z uporabo mednarodnega prava - šele potem pa bo lahko odločalo tudi o stiku (junction) Slovenije z odprtim morjem in o režimih za uporabo relevantnih morskih območij, pri čemer so dovoljena tudi druga načela - pravičnost in dobrososedski odnosi, ki pa ne smejo iti v nasprotju z uveljavljenimi pravili mednarodnega prava, je utemeljevala Hrvaška.
"Junction" bi torej lahko pomenil samo neke vrste "morski dostop, komunikacijo" z odprtim morjem, nikakor pa ne stika teritorialnih voda Slovenije z odprtim morjem, so vztrajali v ekipi Hrvaške pred arbitražnim sodiščem.
Slovenija: "junction" ne more pomeniti drugega kot geografski stik slovenskih teritorialnih voda z odprtim morjem
Na slovenski strani pa so poudarjali, da so "določitev morske meje", "stika" in "režimov" tri vprašanja ene naloge, ki je pred sodiščem, in da "junction" ne more pomeniti drugega kot geografski stik slovenskih teritorialnih voda z odprtim morjem.
To je za Slovenijo vitalni interes in je to jasno izrazila tudi v pogajalskem procesu, ki je pripeljal do podpisa arbitražnega sporazuma leta 2009, v zameno za kar je Hrvaška dobila članstvo v EU. To je v okviru ustne obravnave poudaril tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki opravlja tekoče posle.
Slovenija zahteva tudi celoten Piranski zaliv in tudi status notranjih voda, saj je bil tak status teh voda tudi v nekdanji Jugoslaviji in se ni spreminjal. Na ustni obravnavi so, kot izhaja iz sporočila sodišča, tudi vztrajali pri uporabi načela uti possidetis juris, torej da je Slovenija nadzorovala celoten zaliv.
