Dr. Simon Krek, dr. Iztok Kosem in dr. Polona Gantar so svoj predlog za izdelavo novega slovarja slovenskega jezika (v nadaljevanju slovarja) opisali na 150 straneh in ga ovrednotili na 4,2 milijona evrov. Objavili so ga na spletnih straneh zasebnega zavoda Trojina (Kosem je njegov direktor), ki se ukvarja z uporabno slovenistiko in so ga leta 2004 ustanovili že omenjeni dr. Krek, urednik več slovarjev, leksikograf in jezikovni tehnolog, zaposlen na Institutu Jožefa Stefana in na FDV, prof. dr. Marko Stabej, FF, in prof. dr. Vojko Gorjanc, FF, ki je kasneje izstopil. Mesto objave je pomembno, kajti zavod Trojina, ki naj bi po nekaterih težko preverljivih namigih užival tudi podporo oblasti, je bil v minulih letih na razpisih za projekte s področja slovenistike zelo uspešen… Samo v dobro slovenščine?
V akademskih krogih je vse več tistih, ki se sprašujejo, kako je mogoče, da se zasebni zavod lahko enakopravno kosa z uveljavljenimi ustanovami na področju slovaropisja, in ali se bodo že tako pičla sredstva še bolj drobila in ob vsej stiski univerz polnila še zasebne žepe. A nič manj ni niti tistih, ki trdijo, da je državne ustanove v svoji zaverovanosti v »klasične« metode povozil čas in da delajo prepočasi in predrago. Nič čudnega, da se je po sprejemu resolucije o slovenskem jeziku julija letos, ki predvideva izdelavo novega slovarja, v medijih vnela pravcata vojna.
Temeljni slovar sicer že nastaja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ki deluje v okviru ZRC SAZU (v nadaljevanju ISJ) in ima na področju temeljnega slovaropisja edini tradicijo. Že to je podlaga za spopad: denarja za dva temeljna slovarja pač ne bo.
Odmevajo tudi strokovna razhajanja: raziskovalci, ki so, pogojno rečeno, blizu Trojini in prihajajo s FF, FDV in zasebnih podjetij, kot je denimo Amebis d.o.o., trdijo, da na ISJ uporabljajo zastarele metode, da ne upoštevajo dovolj dejstva, da se jeziki selijo v digitalno okolje in da slovarji niso potreba jezikoslovja, ampak vseh govorcev, ki potrebujejo čim bolj uporaben slovar. Na ISJ v tovrstnih argumentih vidijo bližnjico v katastrofo – slovar, ki ne bo znanstveno zanesljiv.
Kakšen bi bil slovar po novem
Po omenjenem štiri milijone vrednem predlogu trojice, ki načelno ne izključuje sodelovanja z drugimi ustanovami (predlog ni last Trojine, poudarjajo), naj bi v petih letih izdelali popolnoma nov slovar. SSKJ je namreč nastajal od sredine 20. stoletja, na gradivu, izpisanem na milijonih listkov, ki je bilo še starejše. To pomeni, pravi dr. Simon Krek, da imamo za zdaj opisano le slovenščino, kakršna je bila v rabi v tem času. SSKJ naj bi bil torej zastarel. V novem slovarju naj bi s podporo jezikovnih tehnologij opisali približno 100.000 besed in besednih zvez. (Premalo, pravijo na ISJ.) V celoti bi ga zasnovali za splet; posamezne dele bi lahko kasneje tudi natisnili. Izdelovali bi ga jezikoslovci in »usposobljeni« leksikografi, v zgodnejših fazah pa bi po novem sodelovali tudi govorci in govorke. Duhove buri tudi predlog, da bi jezikovne in pomenske spremembe sproti vključevali v slovar. »To pomeni, da ta ne bi bil nikoli končan in bi ga bilo zato treba financirati tudi po preteku petih let,« poudarjajo na ISJ.
Predstojnik ISJ, ugledni etimolog prof. dr. Marko Snoj, je prepričan, da po predlogu trojice sploh ni mogoče zasnovati temeljnega slovarja, ker da ne bo niti dovolj zanesljiv niti dovolj obsežen. Poleg tega, pravi, se je bati, da bo v njem veliko napak. Nekaj jih je našel že v predlogu. »V geslu maček, na primer, ni vseh pomenov te besede, izpustili so pomen 'valjček za pleskanje'. Za ugotavljanje pomenov besed očitno niso dovolj usposobljeni. A če ne bo na voljo zanesljivega slovarja, bo treba pri prevajanju, na sodiščih, v šoli natančnejše razlage še vedno iskati v SSKJ. Ta pa bo časovno vedno bolj oddaljen, saj ga ne bo nihče več dopolnjeval...« Sprašuje se tudi, zakaj neki bi zaupali izdelavo slovarja nekomu, ki sicer premore nekatera koristna znanja, a ni »doslej še z ničimer pokazal, da bi bil lahko nalogi kos«.
Krek nasprotno zatrjuje, da je spoznanje o radikalnem prehodu v digitalni medij v svetovnem slovaropisju prevladalo že v prejšnjem desetletju, a da »ISJ tega ni opazil«. Zagotavlja, da bi bil »njihov« slovar, če bi bil kdaj narejen, prosto dostopen, tako kot Wikipedija. Dogaja pa se nasprotno, poudarja. »ZRC SAZU namerava naslednje leto izdati SSKJ-II na papirju in ga seveda mastno zaračunati vsem nam davkoplačevalcem, ki smo ga enkrat že plačali z raziskovalnim denarjem. To je srž te zgodbe.« A na »drugi strani« je slišati, da se »tisti pri Trojini radi hvalijo z naprednostjo in slovaropisnim znanjem, a dokazov za to ni«. Potihoma dodajajo, da je precej podpornikov Trojine doktoriralo pri dr. Stabeju, med njimi dr. Krek in dr. Simona Bergoč, ki vodi Službo za slovenski jezik na MK, da gre torej za vpliven lobi s strokovno-finančnimi interesi. (Ponosen sem, da je dr. Bergočeva doktorirala pri meni, na to odgovarja ugledni slovenist dr. Marko Stabej.) Trojina je sicer neprofitni zavod, a tudi tako je mogoče, vztrajajo, javna sredstva prelivati v zasebne žepe.
Stabej: Neupravičeni očitki
Tako Stabej kot Krek sta nam prizadeto zagotovila, da se s Trojino niti pod razno ne okoriščata. »Od Trojine vseh devet let nisem dobil niti evra,« je bil jasen dr. Stabej. Pri ustanovitvi zavoda so ga, poudarja, vodili strokovni motivi in skrb za mlade, prodorne jezikoslovce. »Tako lahko vsaj tu in tam delajo, kar znajo. Uveljavljene inštitucije se namreč pogosto obnašajo kot tanker v Piranskem zalivu. Plovejo zanesljivo, težko pa se prilagajajo. Na ISJ stavijo na načrte, ki jim bodo prinašali ugled in denar; knjige zato raje tiskajo, ker tako dodatno zaslužijo. Veliko manj pa mislijo na to, kako bolje opremiti slovenske govorce.« Snoj očitek o zaslužkarstvu zavrača. »Zaslužki od knjig so minimalni. Pomembno je, da knjižna oblika zagotavlja trdnost in trajnost slovarskega dela.« Krek nam je odgovoril podobno kot Stabej. Kot soustanovitelj s Trojino ne služi. Nasprotno, njegovi prihodki so, kot pravi, taki, »da bi spravili v jok tudi osebe z močnimi živci«. Dr. Iztok Kosem, soavtor predloga in direktor Trojine, pa odgovarja z dolgim seznamom projektov, pri katerih so sodelovali po večini mlajši, prekarno zaposleni jezikoslovci. Dr. Krek je mnoge razjezil tudi s svojim »čezpalčnim« izračunom, koliko denarja bi ISJ porabil za novi slovar s 100.000 gesli. »Glede na to, koliko sredstev so porabili za izdelavo Slovarja novejšega besedja, bi potrebovali več kot 30 milijonov evrov.«
Luthar: Javno naj bo javno, zasebno zasebno
Prof. dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, očitke o potratnosti ISJ zavrača. »To je eno navadno žongliranje s številkami. Na enak način se da dokazati, da lahko glede na število raziskovalcev, ki delajo na SSKJ, povsem nov slovar izdelamo le s 300.000 evri. Trdijo na primer, da na ISJ dela 54 raziskovalcev. Ne drži, zaposlenih jih je 42, od tega je 7 mladih raziskovalcev, ki delajo na svojih doktoratih; 2 sta zaposlena dopolnilno, 4 so strokovne sodelavke. Le 29 ljudi torej resno dela na programih. In imajo kaj pokazati.« (Z ZRC SAZU so nam poslali dve strani dolg seznam projektov, od SSKJ do cele vrste etimoloških in terminoloških slovarjev…) Ko je govor o Trojini in njenih sodelavcih, soglaša, da nekateri med njimi premorejo znanje, ki ga ISJ nima. Toda po drugi strani, vztraja, »nobena druga ustanova nima takšnih izkušenj in referenc kot raziskovalna skupina na ISJ«.
Glede dileme, ali je prav, da javna sredstva pridobivajo tudi zasebni zavodi, pa razmišlja takole: »Je ISJ državna ustanova? Ni, saj se morajo raziskovalci vsaka tri leta potegovati za nove projekte; skozi programe imamo zagotovljena sredstva le za 12 zaposlenih. Po drugi strani pa Trojina, v kateri sodelujejo zaposleni na univerzah, ni zasebni zavod, saj v dejavnosti, ki jih (ne edina) izvaja, ni vložila zasebnega kapitala. Na ZRC SAZU kot direktor vztrajam, da ne more nihče od zaposlenih odpreti svojega espeja, podjetja ali česa podobnega. Ker to ne gre. V Sloveniji smo glede tega vse zmešali.«
Jutri: kaj pravijo na kulturnem ministrstvu