Onkološki inštitut je na prvostopenjski obravnavi izgubil tožbo, s katero je od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zahteval vrnitev 7,6 milijona evrov neporabljenih sredstev za zdravila. Omenjeni denar so v bolnišnici ob doseganju nižjih cen na pogajanjih prerazporejali drugam, zdravstvena blagajna pa ga je bolnišnici leta 2011 odvzela. V osrednji ustanovi za zdravljenje raka še vedno menijo, da je bil ta odvzem neutemeljen, zato razmišljajo o pritožbi.
Nenamenska poraba ali razporejanje prihrankov v dobro bolnikov?
Generalni direktor prim. Janez Remškar nam je povedal, da odločitve, kako se bodo odzvali, sicer še niso sprejeli. »Menim pa, da je bilo ravnanje prejšnjega vodstva glede na takratna določila utemeljeno.« Tudi Remškarju se zdi smiselno, da menedžment v bolnišnicah prihranke, ki jih doseže, razporedi glede na potrebe. Kratek pa je bil ob odločitvi sodišča v njihov prid generalni direktor ZZZS Samo Fakin: »Sodišče je ugotovilo dejansko stanje«.
V bolnišnici, ki jo je takrat vodila Ana Žličar, so leta 2011 ob tožbi poudarjali, da so prihranke vseskozi usmerjali v boljšo oskrbo bolnikov. Ne da bi zaprosili za dodatna sredstva, so na primer uvajali nove načine diagnostike in zdravljenja, izpostavili pa so tudi stroške adaptacije nekaterih oddelkov in novi obsevalni napravi. Odvzem denarja pomeni odvzem pravice, da sami razpolagajo s prihranki na račun dobrega gospodarjenja, so takrat opozarjali. Združenja onkoloških bolnikov so bolnišnico in zdravstveno blagajno neuspešno spodbujala, naj se namesto sodne poti dogovorita sama, k reševanju problema pa je ZZZS in ministrstvo za zdravje pozival tudi takratni predsednik vlade Borut Pahor.
Prostorska stiska in čakanje na nov vodovod
7,6 milijona evrov pomeni slabih 9 odstotkov letnih prihodkov Onkološkega inštituta. Lansko leto so sicer zaključili s slabega pol milijona evrov plusa, kar pa jim je, kot so včeraj ugotavljali na seji sveta bolnišnice, omogočila tržna dejavnost (za druge javne zavode na primer opravljajo laboratorijske storitve). Prihodki iz zdravstvene blagajne so pogosto nižji od dejanskih stroškov, med drugim pa so izpostavili neurejeno financiranje paliativne oskrbe, s katero bolnikom lajšajo bolečino in druge težave. Pesti jih tudi prostorska stiska, saj tudi nove stavbe niso kos naraščanju števila bolnikov in zdravljenj v zadnjih letih. Na gnečo in željo po več zasebnosti jih opozarjajo tudi bolniki, a ni znano, kdaj bi se lahko začela druga faza gradnje OI. »Prostori so težava,« ugotavlja strokovni direktor bolnišnice izr. prof. dr. JanezŽgajnar.
Na Onkološkem inštitutu pa čakajo tudi na nov vodovod. Za izvajalca del je bil sicer izbran Kovinar Kočevje, a so se zaradi visoke cene (6,9 milijona evrov z DDV, ki je daleč presegla prvotne ocene o 2,5 milijona evrov stroškov), podizvajalcev (Medicoengineering, ki je znan kot dobavitelj medicinske opreme, je bil kot podizvajalec naveden tudi v konkurenčni ponudbi Tamesa) in nekaterih drugih okoliščin začeli zastavljati dvomi. Na Onkološkem inštitutu so pogodbo o sanaciji tako predali specializiranemu državnemu tožilstvu, ministrstvo za zdravje, ki ga je takrat začasno vodil Karl Erjavec, pa se je obrnilo na finančno ministrstvo. Tamkajšnji direktorat za javno naročanje je ocenil, da je pogodba skladna z zakonodajo o javnem naročanju, pri čemer pa naj se ne bi podrobneje spuščal v njeno vsebino. Kdaj in kako se bo sanacija začela, še ni znano.
