Že nekaj let sta brata Jakopin polovična lastnika Seawaya, polovica lastništva pa je v rokah KD Group. Japec Jakopin je vedno zanimiv sogovornik z jasnim pogledom na globalno gospodarsko krizo, ki ji sam reče sprememba. Čeprav rad skače s teme na temo, je v pogovoru mogoče zaznati, da je njegov pogled usmerjen v prihodnost. Zato niti ni bilo presenečenje, da je od nedavnega lastnik dveh propadajočih bohinjskih hotelov. Njegovi načrti v turizmu so leteči. Kot so bile in še vedno so "leteče" jadrnice, ki sta jih z bratom načrtovala že pred desetletji.

Kako se kaj prodajajo barke?

Prodaja v navtiki je od leta 2007 padla za dve tretjini. A mi tako imenovane krize ne dojemamo kot krizo, pač pa kot globalno spremembo. Kriza je pojav, kot recimo poplava. Se pravi, ko se voda umakne in počistiš naplavine, spet živiš kot prej. Ta kriza pa ni taka. Ne bo šlo več nazaj! Gre za radikalne spremembe. Imperializma je konec in sedem odstotkov svetovnega prebivalstva v Ameriki in Evropi ne bo več živelo od preostalih 93 odstotkov. To spremembo je povzročila Kitajska in to, kar imamo, ni finančna kriza, pač pa izguba konkurenčnosti zahodnega sveta.

Se ne bo enkrat to ustavilo ali vsaj izenačilo?

Seveda se bo. Ampak ti, ki nočejo pasti, so si začeli denar izposojati, in jasno je, da mora ta del sveta dol, tisti drugi pa gor. Problem navtike pa je v tem, da živi od zahodnega sveta in zaradi teh sprememb so barke postale luksuz, ki ga ne rabiš in ki se mu najhitreje odrečeš. Tudi pri nas se je prodaja Shipmana ustavila, ker je to barka, ki za to dobo ni primerna. Nihče se noče postavljati s takim luksuzom. Z barko Greenline pa se lahko! Saj pokažeš, da si ekološko ozaveščen, učinkovit in da imaš spoštljiv odnos do drugih.

In kako te spremembe občuti Seaway?

Lani smo poslovali z izgubo, ker smo se morali odpovedati tovarni v italijanskem Tržiču in smo imeli še srečo, da smo jo lahko prodali francoskemu izdelovalcu bark, sami pa smo skrčeno proizvodnjo nadaljevali v najetih prostorih. Prihodki so lani padli, kar je posledica izpada Shipmana. Ta stane od dveh do štirih milijonov evrov in pol, Greenline 33 stane 100.000, Greenline 40 pa 200.000 evrov. Smo pa lani novembra zaposlili novega tržnika. Belgijca, ki je prej delal za Beneteau. Čeprav gre za drago delovno silo, bo zagotovo odvrnil. Vsi pravi profesionalci so dragi, a obenem najcenejši. Prav zaradi tega, ker je vzpostavil novo razširjeno prodajno mrežo, si obetamo veliko porast prodaje, predvsem barke Greenline 40. Prodali bomo okoli 100 teh bark, ki prinašajo precej več prihodkov kot Greenline 33. Zaposlili smo tudi odličnega direktorja proizvodnje. Tretjino prihodkov sicer ustvarimo s prodajo znanja na področju načrtovanja, dve tretjini na področju izdelave bark pod lastnimi blagovnimi znamkami. Prodaja Greenlina raste in obeti za prihodnje leto so odlični. Tudi razvoj gre odlično, ker so se barke spremenile. Veliki ladjedelci čutijo, da morajo narediti drugačne, nove barke. Mi delamo za pet od desetih največjih svetovnih izdelovalcev bark. Letos je poslovanje pozitivno. Smo pa v težavnem položaju, ker smo v finančnem primežu bank. Imamo ogromno dela, naročil, idej, hkrati pa zaradi težav bank likvidnostne težave.

Ste morali zato znižati plače zaposlenim?

Plače smo morali znižati, ker ne zaslužimo več toliko, da bi jih lahko obdržali na enakem nivoju. Še vedno pa smo 30 ali 40 odstotkov nad slovenskim povprečjem. Še veliko stvari bomo morali narediti, da bomo konkurenčni.

Kaj pa vaši sosedje v Elanu? Vprašanje povezave Seawaya in Elana je vedno aktualno.

V zadnjem letu odlično sodelujemo. Skupaj delamo barke Greenline. Čisto na poslovnem nivoju brez lastniškega povezovanja. Naše in njihove resurse uporabljamo na sinergičen način.

Kakšno je v Sloveniji poslovno okolje? V zadnjih šestih letih je Seaway prejel šest milijonov evrov nepovratnih sredstev. Tudi zaradi te pomoči ste lahko rasli. Kaj pa zdaj?

Poslovno okolje v Sloveniji še nikoli ni bilo tako dobro, kot je zdaj.

Dajte, no! Tega vam pa ne verjamem. Verjetno ga ni podjetnika, ki bi se strinjal z vami.

Mi v Sloveniji smo sami sebi edina ovira. Ali bi bilo kaj bolje, če bi se preselili v Avstrijo ali Italijo? Za evropske razmere je naše okolje dobro. Pa poskusite delati v Italiji tisto, kar delamo mi.

Že, že. Ampak saj sami poveste, da banke nimajo denarja in da že nekaj časa čakate z naložbo v novo delavnico v Puconcih, saj še vedno niste prejeli obljubljenega denarja iz evropskih skladov.

Dobili smo gradbeno dovoljenje, ko bomo še denar, bomo začeli graditi in prej kot v enem letu tam zaposlili sto ljudi. Še vedno računamo na to, da bomo izdelovali tudi načrte in orodja za izdelavo vetrnic za vetrne elektrarne. Mi smo lahko konkurenčni samo pri prodaji znanja in tehnologije.

Od kje pa potem denar in volja za vstop v bohinjski turizem? Zdaj imate v lasti hotela Bellevue in Pod Voglom. Kaj boste z njima?

Gre za mojo enajst let staro naložbo, ki je bila neopredmetena. Bil sem pasivni partner, zdaj postajam aktivni. Najeli smo avstrijsko podjetje za razvijanje turističnih krajev, njihova študija pa bo pokazala, kakšne so po njihovem mnenju smernice za razvoj turizma v Bohinju. Potem bomo to vizijo, če bomo mi in lokalna skupnost vanjo verjeli, začeli izvajati.

Pa ni naložba v turizem v teh časih tvegana?

Slovenija lahko živi od razvoja in znanja, od odlične lege na stičišču sveta kot posredniki med zahodom in vzhodom, severom in jugom in od turizma zaradi prečudovitega okolja. Jaz sem neke vrste turistični delavec že nekaj desetletij, saj moram dnevno skrbeti za to, da se naši partnerji pri nas odlično počutijo in radi pridejo nazaj. Bohinj pa je moja otroška ljubezen in ima veliko možnosti turističnega razvoja. Avstrijci so takoj ugotovili, da za masovni turizem nimamo kapacitet, za visoki turizem pa nimamo prave infrastrukture in kakovosti storitve. Kaj pa zdaj? So rekli, plačajte, pa vam bomo povedali.

Koliko jim boste pa plačali?

Veliko. Ampak tako je to s profesionalci. Sem že povedal, da se na koncu izkaže, da so najcenejši.

Zakaj pa morate to plačati vi in ne občina, regija, država?

Kaj naj pa naredim? Ali naj grem v Ljubljano jamrat. Jamrajo nesposobni. Če se želim s tem ukvarjati, moram nekaj tudi vložiti. In ta vizija mora postati vizija Bohinja in predvsem vizija ljudi, ki tam živijo in delajo. Morda jo bo treba še malo modificirati, strinjati pa se moramo okoli koncepta.

Zakaj pa je potem naša država v tako slabem stanju, če pa imamo, kot pravite, tako dobre potenciale?

Problemi so v naših glavah. Razviti moramo demokracijo, razviti moramo naše najboljše talente. Zdaj pa se zdi, kot da je v naših genih zapisano, da moramo delati za druge in čim bolj povprečno. Imamo svojo državo in smo sami svoj gospodar.

Ja, ki nam jo je uspelo v dvajsetih letih skorajda uničiti.

Ali nam gre res slabše kot leta 1992? Veliko bolje nam gre! V Sloveniji moramo imeti kvalitetna delovna mesta. Želim si, da bi moji otroci ostali tukaj in da se ne bodo selili na Norveško ali Kitajsko. Mi moramo postati zanimivi za druge in s tem bomo zadržali tudi naše talente. Država nista samo Pahor in Janša! Država smo mi trije (Jakopin, avtor pogovora in fotoreporter, op. p.)! Mi, državljani, moramo spremeniti Slovenijo in postati pravi državljani, ki bomo tukaj delali in plačevali davke.

To pravite vi, ki ste vse lastništvo prenesli na Ciper.

Pred leti smo lastniki Seawaya tja prenesli lastništvo, ker smo nameravali podjetje prodati. Davke pa prav vse plačujemo v Sloveniji! Že konec lanskega leta smo sklenili vse spet prenesti nazaj v Slovenijo. Ti postopki bodo končani v nekaj mesecih. Veste, če imaš ti zaupanje vase, znanje in energijo, ti nihče nič ne more. Mi imamo zaupanje vase in nihče nas ne more ustaviti. To mora veljati tudi za Slovenijo.