Po mnenju mnogih je s tem poslala jasno simbolno sporočilo tistim posameznikom in skupinam v družbi, ki so bili s prizadevanji Guliča in njegovih sodelavcev v uradu hudo nezadovoljni, v prvi vrsti slovenski katoliški cerkvi. Ob tem je zanimivo, da so predlog o zamenjavi Guliča (ter Koširja in Selana) na dnevni red petkove vlade uvrstili naknadno, kot dopolnitev osme točke. (Ko je seja vlade že potekala, so na dnevni red uvrstili še imenovanje podpredsednice in podpredsednikov vlade.)

Zgolj nujni popravki

Za ekspeditivno zamenjavo Guliča je brez dvoma najbolj zaslužna novela "Šturmovega" zakona o verski svobodi, ki so jo pripravili v UVS, potem ko je 8. junija 2010 začela veljati dolgo pričakovana sodba ustavnega sodišča, s katero je to razveljavilo dve določili veljavnega zakona, številne člene pa v več kot 70-stranski odločbi ustavnopravno interpretiralo. Novelo (še prej teze za pripravo zakona) so zavrnile skoraj vse verske skupnosti (VS), najostreje pa Cerkev na Slovenskem (RKC). Zavrnil jo je tudi (tedanji) predsednik vlade Borut Pahor, ki je novembra 2010 Guliču naročil, naj v novelo vnese zgolj "nujne popravke obstoječega zakona" o verski svobodi (za to se je zavzel tudi ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres) in naj ponovno preuči uvedbo ordinariata v oboroženih silah. Ker je zakonu odrekla podporo vlada, ga je v proceduro vložila skupina poslancev s Tonetom Anderličem na čelu. Zaradi predčasnih volitev državni zbor o noveli ni odločal; za to je zmanjkalo približno teden dni. V odločbi US je bil določen tudi rok za njeno uresničitev, to je bil 8. junij 2011. Po tem datumu je nastopilo stanje protiustavne pravne praznine, ki še traja.

"Z novelo zakona o verski svobodi se vračamo v čas represije in zatiranja verske svobode. Glavni cilj predlagateljev je disciplinirati verske skupnosti in zanetiti ideološki in kulturni boj." Tako je na seji pristojnega državnozborskega odbora pod taktirko Vinka Gorenaka, sedanjega notranjega ministra, septembra lani predlagano novelo zavrnil generalni tajnik SŠK. Vinko Gorenak je poudarjal, da ta zakon izenačuje verske skupnosti z društvi, denimo z društvom ljubiteljev komarjev, tajnik Komisije Pravičnost in mir dr. Tadej Strehovec pa je dokazoval, da novela pomeni sovražni govor in da Slovenija tvega obsodbo pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Zagovorniki zakona so dokazovali, da je novela zahteve ustavnega sodišča izpolnila strokovno in skladno s črko in duhom ustave.

Kaj je vsebovala "Guličeva" novela zakona

Predlagana novela je svetovnonazorskim združenjem zagotovila enake pravice kot VS. Na novo je uredila registracijo VS; za registracijo bi zadoščalo deset članov (ne več sto). Drugače je uredila financiranje VS. Koliko naj bi te dobile, bi po noveli vsako leto odločil zakonodajalec, kolač pa naj bi se med VS delil glede na delež dohodnine, ki bi jo davkoplačevalci namenili posamezni VS. Novela bi tako ukinila fiksno določeno plačilo socialnih prispevkov za verske uslužbence. Po sedanjem zakonu država verskim uslužbencem (tudi zaposlenim gospodinjam v župniji) subvencionira 60 odstotkov prispevkov delojemalca od povprečne plače; na verskega uslužbenca to znese približno 200 evrov na mesec, v celoti pa gre za ta namen 2,4 milijona evrov na leto, od tega za RKC, ki ima okoli 900 verskih uslužbencev, 2,2 milijona evrov. Po veljavnem zakonu, ki (v neskladju z ustavo) kot kriterij za financiranje upošteva enega uslužbenca na 1000 vernikov, bi lahko RKC imela 1100 verskih uslužbencev. V novem modelu financiranja pa so upoštevali, da za določanje kriterija ni več na voljo verodostojnih podatkov o številu pripadnikov, saj je bil zadnji popis, ki je zbiral tudi podatke o številu pripadnikov VS, že davnega leta 2002. Zato so kot kriterij za pridobitev sredstev predvideli voljo ljudi, ki bi se izrazila v številu tistih, ki bi del dohodnine (0,5 odstotka v celoti) namenili verskim skupnostim (lahko tudi samo 0,1 odstotka). Davor Lekić iz UVS zatrjuje, da ni verjetno, da bi se sredstva za verske skupnosti ob tem modelu zmanjšala. RKC bi dobila enako vsoto denarja (2,2 milijona evrov), če bi ji del dohodnine od milijona davčnih upravičencev namenilo 120.000 ljudi, kar ni pretirano visok delež. 2,4 milijona evrov pa bi po Lekićevih besedah med VS razdelili, če bi del dohodnine eni od njih namenilo 140.000 ljudi. Seveda pa bi lahko državni zbor višino sredstev za razdelitev VS z zakonom tudi povišal. Lekić k temu dodaja, da bi dobljena sredstva VS lahko razdelile bolj svobodno, tudi za obnovo cerkva, verske dejavnosti, ne nujno za socialne prispevke. Novela je v skladu z odločbo US prepovedala tudi zaposlovanje verskih uslužbencev v bolnišnicah, zaporih, upokojenskih domovih, vojski in policiji. Vojaški vikarji bi še delali na misijah, a zaposleni bi bili v VS, država pa bi tem refundirala plače zanje. Predlagali so tudi, da bi se register VS vodil v okviru Ajpesa, kar bi bilo z vidika stroškov racionalno, in določili denarne kazni za kršitev predpisov, kar je Cerkev tudi zelo vznejevoljilo, čeprav bi bile te kazni nižje od kazni, ki jih zdaj predvideva zakon o računovodstvu.

Ob povedanem se postavlja vprašanje, kaj je v resnici tako zelo zmotilo nasprotnike zakona, zlasti RKC, da so raje tvegali nespoštovanje odločbe US kot sprejem zakona, ki VS ne bi škodil, ne s finančnega ne z drugih vidikov. Po mnenju nekaterih naših sogovornikov so bila to določila, po katerih bi morala Cerkev na Slovenskem odgovarjati za dolgove in druge obveznosti za vse svoje sestavne dele (škofije, župnije, samostane...) Glede na aktualno dogajanje je odpor do teh rešitev razumljiv.