Evropski predpisi od držav EU ne zahtevajo obvezne vgradnje delilnikov, a vi ste se odločili zanjo. Zakaj?

Direktiva o učinkovitosti rabe končne energije je zahtevala, da imajo končni odjemalci energije, na voljo individualne števce in da mora obračunavanje temeljiti na dejanski porabi. V primeru ogrevanja se meri dobavljena energija na ravni stavbe. Znotraj stavbe se stroški za energijo delijo med stanovalci. Mi smo pač leta 2008 zakonsko uvedli delitev stroškov za ogrevanje s pomočjo delilnikov. Precej držav ima to tako urejeno, nekatere tudi ne, moramo pa vedeti, da precej držav – recimo vse, ki ležijo južno od nas razen Romunije in Bolgarije – daljinskega oziroma skupnega ogrevanja sploh ne poznajo. Na Danskem, v Nemčiji in Avstriji so delilniki obvezni.

Razlika med nami ter Dansko, Nemčijo in Avstrijo je v tem, da so v njihovih stavbah zagotovljene določene tehnične lastnosti ogrevalnega sistema za vgradnjo delilnikov, ki pri nas niso, na primer hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema in vgradnja termostatskih ventilov.

Tudi pri nas imamo take tehnične smernice za projektiranje in gradnjo. Poleg tega se naš pravilnik o načinu delitve stroškov sklicuje na dva evropska standarda, ki določata, kakšne morajo biti tehnične lastnosti delilnikov. Ta dva standarda imata v prilogi zapisana še priporočila, katere lastnosti naj izpolnjujejo sistemi ogrevanja, v katere so vgrajeni delilniki. Ta priporočila so skupna regulacija ogrevanja za stavbo, naprave za uravnavanje temperature v sobi (na primer termostatski ventili), hidravlično uravnoteženje in pa prvi pogoj ustrezna dimenzioniranost sistemov centralnega ogrevanja oziroma radiatorjev, torej ustrezno veliki radiatorji. Če ima nekdo premajhen radiator, je treba v celem bloku bolj kuriti, da ta s premajhnim radiatorjem dobi dovolj toplote, ostalim pa je zato vroče in odpirajo okna.

Mi imamo te tehnične smernice od 1980. let dalje, ampak večina stavb je bila grajena že prej. Te stavbe niso bile projektirane po smernicah, ki bi zajele tudi omenjena štiri priporočila. Koliko ima torej smisel vgraditi delilnike v te stavbe, v kolikšni meri bo dosežen cilj večje energetske učinkovitosti stavb?

En razlog za vgradnjo delilnikov je učinkovitost, drugi razlog je, da plačaš toliko, kot porabiš.

Ampak ravno zaradi neizpolnjevanja teh priporočil nekateri ne bodo plačali toliko, kot porabijo oziroma zaradi dejavnikov, na katere ne morejo vplivati, porabijo več toplote za ogrevanje.

Termostatske ventile je enostavno vgraditi naknadno. Ustrezno dimenzioniranost ogrevalnih teles je tudi mogoče vzpostaviti. Hidravlično uravnoteženje ni noben problem. Vse pogoje je mogoče izpolniti z neko manjšo sanacijo. Zanje je mogoče dobiti tudi subvencija Eko sklada. Tudi, če etažni lastniki ne bodo izvedli vseh teh priporočil, imajo vsi možnost zapreti ventile na radiatorjih. Pri nas je merjenje porabe obvezno od leta 1984, zdaj bo pač veljalo še za stare stavbe.

Ravno pri starih stavbah je problem …

Ni problema. Ravno delilniki so tista tehnična možnost, ki se lahko vgradi v stare stavbe, izjema so le redki primeri, ko je v stavbe vgrajen tako imenovani ruski ogrevalni sistem. Če v taki stavbi nekdo v pritličju zapre svoj radiator, vse sobe nad njim in do vrha ostanejo brez tople vode. Po zakonu o varstvu potrošnikov pa je tako ali tako vgradnja delilnikov že nekaj časa obvezna, le izvajala se ni.

Z delilniki naj bi dosegli učinkovitejšo oziroma manjšo rabo energije. V vladnih dokumentih piše, da je z vgradnjo delilnikov mogoče privarčevati do 30 odstotkov energije, ampak predvidevam, da je teh 30 odstotkov mogoče doseči samo skupaj z drugimi tehničnimi ukrepi.

Zakon je uvedel samo obvezno vgradnjo in uporabo delilnikov. Država pa daje na voljo še druge ukrepe. Subvencijo Eko sklada za vgradnjo delilnikov se lahko dobi samo v primeru, da se namestijo tudi termostatski ventili in hidravlično uravnoteži ogrevalni sistem, če to ni bilo narejeno že prej. Hidravlično uravnoteženje je absolutno potrebno v blokih, kjer to ni narejeno. Marsikje pa je, zato bi ga težko predpisali.

Zakaj? Bi pač predpisali hidravlično uravnoteženje za vse stavbe, ki tega še nimajo narejenega.

Problem je v tem, da se ne vidi, ali je sistem hidravlično uravnotežen ali ne. Lastniki nimajo potrdila o tem, to lahko izvedo šele, če nekdo to izmeriti. Tudi po letu gradnje tega ni mogoče ugotoviti, ker je včasih vsak gradbinec gradil po svoje.
Drugi razlog pa je, da na primer v večstanovanjski hiši s petimi stanovanji hidravlično uravnoteženje res ni potrebno. Tu bi bistveno težje določili tisto mejno število stanovanj, nad katerim bi bilo hidravlično uravnoteženje potrebno.

Zakaj pa niso obvezni termostatski ventili?

O tem smo bolj resno razmišljali, vendar smo se potem odločili, da bomo to regulirali s spodbudami Eko sklada kot doslej.

Ali držijo govorice, da naj bi Eko sklad nehal subvencionirati vgradnjo delilnikov, ker bodo ti pač postali obvezni?

Samih delilnikov že sedaj ne subvencionira. Do sedaj so delilniki veljali za nadstandard, s 1. oktobrom pa bodo obvezni. Zaenkrat predvidevamo, da jih bo Eko sklad subvencioniral tudi po tem roku, nadstandard pa bo dosežen ravno s tem, da bo vgradnja delilnikov kot doslej vezana na druge ukrepe, torej na vgradnjo termostatskih ventilov in hidravlično uravnoteženje.

Torej ste si zamislili delilnike kot obvezen ukrep, za ostalo pa morajo poskrbeti etažni lastniki sami.

Da, mislim da je informacij o tem dovolj.

Nekateri ljudje so se obrnili name s pritožbo, da so svoja vprašanja glede delilnikov in drugih ukrepov ob njihovi vgradnji naslovili na Informo Echo, ki za vaše ministrstvo izvaja informacijsko kampanjo o delilnikih Plačam, kolikor porabim, vendar tam niso dobili odgovorov.

To je hiša, ki pač dela promocijsko kampanjo, ampak oni niso tisti, ki lahko tolmačijo predpis. Pravilnik tolmači naše ministrstvo, zakon pa samo državni zbor oziroma z nekimi navedki tudi naše ministrstvo.

Na koga se torej ljudje lahko obrnejo?

Direktno na ministrstvo ali pa na spletno stran www.delitevstroškov.si, s katere so vprašanja preusmerjena k nam.

Eden glavnih razlogov za uvajanje delilnikov je zmanjševanje porabe energije za ogrevanje. Koliko lahko stanovalec privarčuje samo z vgradnjo delilnikov, torej brez kakršnih koli drugih ukrepov?

Delilnik ni naprava, ki samodejno zmanjšuje porabo energije. Delilnik omogoča plačilo po dejanski porabi, kar ima pogosto za posledico bolj varčno obnašanje uporabnikov. Samo z delilniki je mogoče na nivoju stavbe privarčevati do 30 odstotkov energije. Vendar se poraba energije ne zmanjša, če stanovalci ne spremenijo svojih navad.

Koliko odstotkov privarčuje stanovalec z opustitvijo posamezne navade?

Stanovalec varčuje z zapiranjem ventilov in ustreznim zračenjem. Ena stopinja manj v stanovanju na primer prinese okoli šest odstotkov manjšo porabo energije. Sicer pa je varčevanje z energijo odvisno od velikosti spremembe bivalnih navad. Nekdo, ki ne zrači, tudi po vgradnji delilnikov pri zračenju ne bo nič privarčeval. Nekdo, ki ima ves čas odprto okno, ker kadi, pa lahko veliko privarčuje.

Kaj se zgodi, če v stavbi ni izvedeno posamezno priporočilo, ki ste jih omenili?

Če so sistemi neustrezno projektirani oziroma izvedeni, ima zgornje stanovanje pod neizolirano streho veliko večje izgube kot ostala stanovanja in bi potreboval ogromen radiator, da bi bilo stanovalcem približno tako toplo kot ostalim. Ko vsi ostali želijo prenehati z ogrevanjem, stanovalec takšnega stanovanja še vedno zmrzuje. Drugi primer je, da so cevi neizolirane in imajo preširok premer, zato se stanovalec stanovanja v drugem nadstropju, ki je obrnjeno na jug, celo zimo pritožuje, da mu je prevroče, radiatorje ima zaprte, cevi pa ga tako grejejo, da mora imeti odprto okno.
Vendar tudi v primeru, da so ogrevalni sistemi izvedeni pravilno, tisti zgoraj pri neizolirani stavbi porabi dvakrat več energije za enako temperaturo zraka v enako velikem stanovanju kot tisti pod njim. Zato pa so tu korekcijski faktorji.

Ti predstavljajo še en problem …

Jaz ga ne vidim.

O korekcijskih faktorjih se morajo dogovoriti lastniki stanovanj …

O vsem so morajo dogovoriti, tudi o vgradnji delilnikov.

Ampak kako pričakujete, da bodo lastniki znali sami določiti korekcijske faktorje?

Tega jim ni treba znati. Na trgu je dovolj ponudnikov, ki znajo te faktorje izračunati, če je blok nov, pa morda obstaja celo dokumentacija – projekt centralnega ogrevanja – iz katerega se da določiti faktorje. Če takšna dokumentacija ne obstaja, obstajata še dva načina določanja korekcijskih faktorjev: določitev korekcijskih faktorjev po standardu ali pa na podlagi primerljivih stavb. Slednje v praksi pomeni, da se lahko izračun naredi za enega od blokov v stanovanjskem naselju z enakimi bloki v enakem stanju, stanovalci ostalih blokov pa ta izračun prevzamejo tudi za svojo stavbo. Še ena možnost je, da izvajalec vgradnje delilnikov – to so pri nas podjetja, ki zastopajo proizvajalce iz Avstrije, Nemčije, Danske in Skandinavije, kjer sistem delilnikov poznajo že dolgo – pozna neke postopke, kako določati korekcijske faktorje in z njimi pridejo dovolj blizu korektnemu obračunavanju stroškov.

Nekateri stanovalci se pritožujejo, da se ti korekcijski faktorji pri njih določajo prosto po večinski volji etažnih lastnikov, nekje pa sploh niso želeli sprejeti nobenih korekcijskih faktorjev.

Korekcijski faktorji so eden izmed parametrov, o katerih se lastniki morajo dogovoriti. Če jih niso določili, delitve stroškov ne izvajajo skladno s pravilnikom.

Koliko energije je mogoče privarčevati z vsakim od štirih priporočil, ki ste jih omenili?

Velike prihranke je mogoče zagotoviti šele potem, ko so izvedeni vsi ukrepi, tudi izolacija fasade in oken, vključno z ukrepi na ogrevalnem sistemu: ustrezne dimenzije radiatorjev, hidravlično uravnoteženje, termostatski ventili, skupna regulacija ogrevanja na ravni stavbe in vgradnja delilnikov. Ko bo vse to narejeno, potem je prihranek na nivoju stavbe zagotovljen.

Kolikšen?

Odvisno, kakšna je izolacija, ampak vsaj 30 odstotkov.

Prej ste rekli, da samo delilniki lahko prinesejo takšen prihranek.

Da, do 30 odstotkov. Vse ukrepe namreč lahko izničiš z nepravilnim obnašanjem.

Ampak pri nekaterih obnašanje ni prav pomembno, saj nimajo vpliva na porabo toplote. Tudi če zaprejo radiatorje, jih še vedno grejejo cevi, ki gredo skozi njihovo stanovanje, drugi pa zmrzujejo, ker ne dobijo dovolj tople vode v radiatorje.

To je pa neustrezen ogrevalni sistem.

Koliko prihranka torej prinesejo že omenjeni posamezni ukrepi na ogrevalnem sistemu? Govoriva na nivoju stavbe.

Nihče ne more reči, koliko se bo privarčevalo, ker teh izračunov ni, saj mora biti narejen konkretni izračun za konkretni blok. Ne vemo, koliko se bo privarčevalo, saj je to odvisno od tega, kakšno je stanje pred izvedbo teh ukrepov. Z vsemi ukrepi se da privarčevati okoli 30 odstotkov, lahko tudi nič, lahko pa toliko privarčujemo tudi samo z enim ukrepom.

Kako pa je z ročnimi ventili, koliko se da z njimi uravnavati moč ogrevanja?

Ročne ventile je mogoče tako kot pipo postopno zapirati. Problem so ventili v starih blokih, ki se ne dajo več vrteti.

Kje so torej tiste pasti, zaradi katerih je lahko delitev stroškov za ogrevanje po delilniku nepravična?

Delilniki merijo pravilno, saj so vsi, ki so na trgu, skladni z že omenjenim standardom. Delilniki so naprave, ki omogočajo indikacijo porabe energije posameznega stanovanja, na podlagi katerih se delijo stroški za porabo energije, ki nastane na nivoju večstanovanjske stavbe. Govorimo tako o ogrevanju kot porabi tople vode. Slednjo merijo kalorimetri oziroma števci za toplo vodo. Toploto za ogrevanje pa lahko v stavbah, kjer samo ena ogrevalna cev vstopa v stanovanje in druga izstopa iz njega, zaznava kalorimeter, ki meri porabljeno energijo. Vendar pa vsota kalorimetrov po stanovanjih ni enaka kalorimetru v kleti, ker imajo stavbe radiatorje na hodnikih in toplotne izgube v ceveh. Zato kalorimeter sicer meri porabo energije, vendar je v funkciji delilnika. Kjer vgradnja kalorimetra ni mogoča, pa obstajajo delilniki na radiatorjih, ki merijo temperaturno razliko med površino radiatorja in zrakom v stanovanju ter so umerjeni na radiatorje, to pa je podlaga za določitev deleža porabe.

Vzemiva primer, da stanovalec v radiator dobi premalo vode, zato je radiator na eni strani izredno vroč, na drugi pa mrzel. Kaj bo zdaj izmeril delilnik?

Zato je po navodilih proizvajalca delilnikov točno določeno, kje mora biti delilnik nameščen. To je ponavadi glede na dolžino radiatorja v sredini in glede na višino na dveh tretjinah oziroma polovici radiatorja.

Delilnik torej meri temperaturo radiatorja pod njim?

Da in temperaturo zraka v prostoru približno en centimeter pred njim. Vsak delilnik pa je umerjen na velikost in tip radiatorja. Pri starejših, izparilnih delilnikih obstajajo možnosti zlorab – na primer prekrivanje z mokro cunjo – pri novih elektronskih delilnikih pa se praktično ne da goljufati. Tudi če odstraniš delilnik, izvajalec delitve, ki zbira te podatke z delilnikov, ugotovi odstopanje.

Če se stanovalci odločijo, da jim bo izvajalec delitve podatke odčitaval enkrat letno, se bodo odstopanja ugotovila šele čez eno leto.

Seveda.

Kako pa je v takih primerih mogoče ukrepati glede na to, da so stanovanja zasebna lastnina?

V stanovanje ne more vstopiti nihče. Če ni podatka z delilnika, potem stanovalec plača po kvadraturi z ali brez pomnožitve stroška s faktorjem 1,6.

Kdaj z in kdaj brez?

To povzroča precej vprašanj. Če lastnik stanovanja ni kriv, da ni podatka o porabi toplote, potem plača samo po kvadraturi stanovanja, sicer se mu strošek pomnoži z 1,6. Kdaj je lastnik kriv, je pa stvar sporazuma o delitvi stroškov oziroma odločitve izvajalca delitve.

Vzemiva primer, da delilnik na določenem radiatorju kaže porabo nič, ker je lastnik stanovanja radiator skupaj z delilnikom vred odstranil in ga pospravil v shrambo ter namesto njega vgradil nov radiator brez delilnika. Ta lastnik pravi, da delilnik kaže ničlo, ker ima radiator ves čas zaprt. Kako se mu lahko dokaže zlorabo?

To se pač ne da preverjati, ker je to v stanovanju, čeprav pravilnik določa kazni za takšno zlorabo.

Kazni so predvidene za tiste, ki delilnikov ne bodo vgradili do 1. oktobra oziroma delitve stroškov ne bodo izvajali v skladu s pravilnikom. Kaj, če bi pet lastnikov želelo delilnike, 20 pa jih noče? Bodo kaznovani vsi?

51 odstotkov lastnikov po lastniških deležih se mora dogovoriti o vgradnji delilnikov. To je problem kazenskega člena in skupaj z ministrstvom za okolje in prostor smo že napisali mnenje, za katerega upamo, da ga bodo inšpektorji pri svojem delu upoštevali. Ker so neodvisni, tega ne moremo zagotoviti. Če bo torej inšpektor ugotovil, da delilniki niso vgrajeni – kar bo razbral iz delitve stroškov za ogrevanje – glede na naše mnenje ne bo takoj predpisal kazni 200 evrov, ampak bo stanovalcem postavil nek razumen rok, verjetno okoli dva meseca, da odpravijo pomanjkljivost. Šele po tem roku bo verjetno izrekel kazen.

Bodo kazen dobili tudi tisti, ki so želeli vgraditi delilnike, pa jih zaradi nasprotovanja drugih lastnikov niso mogli?

Tukaj je priporočljivo, da se hranijo zapisniki sestankov lastnikov, kjer se vidi, kdo je bil za delilnike in kdo proti oziroma koga ni bilo. Samo upamo lahko, da bo inšpektor ravnal tako, da prvih ne bodo doletele kazni.

Vseh delilnikov menda tudi zaradi premajhnih kapacitet izvajalcev vgradnje delilnikov do roka ne bo mogoče vgraditi. Bodo inšpektorji kaznovali tudi v takšnih primerih?

To je res, če danes naročite vgradnjo delilnikov, je čakalna doba vsaj v nekaterih primerih, ki jih poznam, tako dolga, da bodo delilniki vgrajeni po 1. oktobru. Nekaj več kot polovica stanovanj ima delilnike že vgrajene. Ampak roka ne bomo podaljšali, ker se potem spet dve leti ne bo zgodilo nič, potem pa bo spet pol leta vladala panika. Poleg tega je ta rok zakonsko določen, pretečenih rokov pa se s spremembo zakona ne da podaljševati.
Kot sem rekel, inšpektorji ne bodo takoj pisali kazni, ampak bodo določili rok, do katerega je treba vgraditi delilnike. Če bodo lastniki že imeli račune oziroma pogodbo z dobaviteljem ali upravnikom, da jim bodo delilnike vgradili, verjetno ne bodo dobili kazni.

Upravniki vam očitajo, da je bilo informiranje o vgradnji delilnikov slabo, da niso bili obveščeni niti oni niti etažni lastniki.

Upravniki so zadnji, ki nam lahko očitajo slabo informiranje, ker bi bilo treba upravnika, ki uradnega lista ne bere redno, takoj zamenjati. Kar se tiče državljanov, pa smo naredili informacijsko kampanjo.

Ampak ta kampanja je stekla junija.

Mislim, da je bilo maja.

Pol leta pred vgradnjo.

Razlog za to je, da smo ocenili, da je treba kampanjo narediti takrat, ko ljudi že skrbi. Če bi to storili prej, bi brošure tiskali zastonj.

Bodo ljudje z enot, ki se beležijo na delilniku, lahko razbrali, koliko energije so porabili?

Ne, te enote na elektronskem delilniku dajo samo en koristni podatek in sicer primerjavo letos-lani. S kalorimetrov pa je mogoče razbrati porabo, vendar stanovalci plačajo več, ker morajo kriti še del stroška za ogrevanje skupnih prostorov in toplotne izgube.

Pa ne bi mogli tudi s spodbudami Eko sklada priti do večjega deleža stanovalcev, ki stroške za ogrevanje delijo po delilnikih? Konec koncev bi to moralo biti tudi v interesu etažnih lastnikov.

Lastniška struktura, ko ima stanovanje v lasti vsak posameznik, je tista, ki otežuje oziroma onemogoča pametno odločanje v vsakem bloku. Lastniki se zelo težko kar koli dogovorijo. Tudi zato smo šli v obvezno vgradnjo delilnikov. Pravilniki, ki določajo, kako se stroški ogrevanja delijo po porabi, obstajajo od leta 2003. Blokov, kjer so se brez zakonske prisile dogovorili o vgradnji delilnikov, je bilo le okoli osem odstotkov. In še to je bilo med njimi nekaj takšnih blokov, kjer so bili kalorimetri že predhodno vgrajeni po teh novih minimalnih standardih za projektiranje in gradnjo.