Na večanje nezaupanja v politiko kažejo tudi nižje ocene posameznih politikov, predvsem pa to, da se skoraj polovica ljudi pri vprašanju, koga bi volili, če bi bile volitve v nedeljo, ni opredelila za nobeno stranko.
Z "ne vem" oziroma "ne bi volil" je odgovorilo 42,8 odstotka vprašanih. Če se bo to upadanje zaupanja volilcev v stranke in njihove voditelje nadaljevalo do volitev septembra 2012, je to predvsem voda na mlin največje opozicijske stranke SDS. Njeno predvolilno geslo 50+ je namreč uresničljivo le ob precej nizki volilni udeležbi. Ko je Janša leta 2004 z zbranimi 282.000 glasovi zmagal, je bila udeležba 60-odstotna. Toda štiri leta kasneje je ob 63-odstotni volilni udeležbi zbral še več glasov (320.000) in izgubil. S temi 320.000 glasovi bi na prihodnjih volitvah lahko osvojil več kot polovico sedežev v parlamentu le ob volilni udeležbi, nižji od 40 odstotkov. Ob polovični volilni udeležbi bi za to potreboval 100.000 glasov več, ob 60-odstotni pa bi lista SDS morala zbrati že več kot pol milijona glasov.
Po tokratni raziskavi Vox populi ne kaže, da bi podpora SDS bistveno naraščala. Nasprotno, januarja so ji anketarji Ninamedie namerili rahel padec. Če bi bile volitve v nedeljo in če upoštevamo samo opredeljene, bi SDS dobila 38 odstotkov glasov in tako kar prepričljivo zmagala. Toda do absolutne 50-odstotne večine v parlamentu bi SDS še vedno zmanjkalo nekaj več glasov, kot jih je po letošnji januarski anketi dobil Erjavčev DeSUS. To je med 12 in 13 odstotki (če upoštevamo samo opredeljene glasove). DeSUS se po novembrskem adrenalinskem skoku navzgor (24 odstotkov), ki mu ga je prineslo glasovanje proti lastni vladi pri proračunu in pokojninskem zakonu, tako počasi vrača v svoje realne okvire. Njegov predsednik Karl Erjavec se sicer še drži na tretjem mestu lestvice popularnih politikov, a je njegova januarska ocena za 0,44 nižja od decembrske 3,36.
Če opozicijski SDS ankete kažejo stabilno prvo mesto med strankami, vladajoči socialni demokrati, ki so še na drugem mestu, vidno drsijo navzdol. Še septembra lani bi za njih glasovalo 30 odstotkov opredeljenih volilcev, zdaj bi jih samo še dobrih 18 odstotkov. Preden se je SD povzpela na oblast, je bilo zanjo značilna še manjša podpora, vrtela se je okrog 10 do 15 odstotkov, a je imela na čelu predsednika Pahorja, ki je bil na vrhu lestvic popularnosti. Na ta račun je tudi cela stranka SD na volitvah dobila marsikateri glas. Še zlasti ko se je Pahor kazal kot pozitivna alternativa Janševemu avtoritarnemu načinu vodenja države. Zdaj je na dnu popularnosti tudi Pahor, zato ima Janševa napoved, da se ga bodo v koaliciji skušali še pred volitvami rešiti, nekaj realne podlage.
Ob vse slabših gospodarskih in zlasti socialnih razmerah, na katere vlada očitno nima učinkovitih in prepričljivih odgovorov ter ukrepov, SD in posredno tudi koalicija drugega izhoda iz politične krize, kot da temeljito rekonstruira Pahorjevo vlado, niti nima. Eno so afere in aferice a la bulmastifi, drugo pa je, če bo vladajoča koalicija v dobrih treh mesecih izgubila kar tri referendume. Zakon o RTV Slovenija je na referendumu padel decembra lani. Če ustavno sodišče ne bo prepovedalo referenduma o pokojninskem zakonu, bo, kot kaže Vox populi, več kot polovica (46 odstotkov) ljudi glasovala proti, reformo pa bo podprlo samo 24 odstotkov ljudi. V zraku visi tudi izid referenduma zakona o malem delu. Še zlasti če bosta oba referenduma na isti dan, se utegneta izteči v plebiscit proti vladi.
