Samirja Kaltaka (danes se imenuje Sam Bennett Kaltak) so pred natanko dvaindvajsetimi leti, 26. februarja 1992, izbrisali iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Ker je bil v tistem času na drugi strani meje, na obisku pri babici na Hrvaškem, se ni mogel vrniti v domovino. Ostal je odrezan od družine v Škofji Loki, ujet v vojni, ki se je iz Hrvaške kmalu razširila v Bosno in Hercegovino. Tam ga je boj za preživetje posrkal, prežvečil in čez dve leti povsem uničenega izpljunil. Danes živi v Londonu, kjer je službo vodje kuhinje v angleškem parlamentu ravnokar zamenjal za položaj glavnega kuharja v enem najstarejših londonskih pubov, The Plume of Feathers v Greenwichu.
»Po dveh letih vojne sem bil zelo čuden. Ves čas sem imel občutek, da mi nekdo sledi,« se je spominjal v telefonskem pogovoru. »Težko je verjeti, kako vojna človeka spremeni. Do osemnajstega leta sem v Škofji Loki živel povsem običajno življenje. Otroci smo hodili v šolo, mama in oče v službo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali. Spomnim pa se, da sem po prihodu iz Bosne, z bojišča, v Dalmaciji prvič po dveh letih stopil v običajno trgovino z živili. Čudil sem se, da so bile v njej obešene salame. Pozabil sem že, kakšna je videti normalna trgovina. V Bosni nismo imeli ničesar.«
Prava vojna
Kaltak se je leta 1972 rodil v Nemčiji, kmalu za tem pa se je s starši preselil v Slovenijo, kjer je oče pred tem živel že od leta 1959. »Imel sem super otroštvo!« pravi. »Igral sem šah, bil sem tretji na državnem pionirskem prvenstvu.« Delal je tudi kot Dnevnikov raznašalec. »Služil sem denar, da bi si kupil motor,« se je nasmehnil. Po osnovni šoli se je želel vpisati na miličniško šolo v Tacnu, a ni bil sprejet, zato se je zaposlil. »Delal sem v Gradisu, služil plačo, plačeval davke. Nabral sem tri leta delovne dobe.« Z izbrisom, pravi, je šlo vse v pozabo. »Ampak pred odcepitvijo nismo nikoli čutili nobenih razlik. Nihče me ni spraševal, kaj sem po nacionalnosti.« Njegova mama je Hrvatica iz Slavonije, oče musliman iz Bosne. »Jaz pa sem čutil, da sem Slovenec, zato sem se takoj, ko se je začela vojna, javil v Teritorialno obrambo. Ampak to ni bilo nič hudega, trajalo je samo nekaj dni.« Prava vojna je prišla pozneje.
Po izbrisu se je Samir Kaltak na Hrvaškem priključil novoustanovljeni hrvaški vojski. »Odločil sem se, da bom branil staro mamo in starega očeta, ki sta živela v Okučanih v Slavoniji. Tam sem začel, potem pa sem bil povsod, od Vukovarja do Dubrovnika.« Ko se je vojna preselila v Bosno, se je priključil vojski BiH. »Ko je bila ogrožena Slovenija, sem branil Slovenijo. Ko je bila ogrožena Hrvaška, sem branil Hrvaško. Zdaj je bila ogrožena Bosna in Hercegovina, domovina mojega očeta,« je razložil svojo pot.
Proti koncu vojne je odšel k prijatelju v hrvaško Istro, v Slovenijo pa se zaradi izbrisa še vedno ni mogel vrniti. Družina mu je zato na bosanskem veleposlaništvu v Ljubljani uredila začasni potni list in uspelo mu je dobiti vizum za Novo Zelandijo. Tam se je za nekaj časa pridružil bratu, a se v »izgnanstvu« ni dobro počutil. Odločil se je, da se vrne domov. »Ko sem prispel na letališče v Londonu, me je uradnik za imigracijo vprašal, kam grem. Rekel sem, da ne vem. Razložil sem mu situacijo, povedal, da sem doma v Sloveniji, da so vsi moji slovenski državljani, mene pa so izbrisali. Preverjal je podatke in me vprašal, ali bi rad ostal v Veliki Britaniji. In sem ostal.«
Pod novim imenom Sam Bennett Kaltak v Londonu živi že devetnajst let. Izšolal se je za kuharja in pred desetimi leti je službo našel v britanskem parlamentu. »Tam je sedem restavracij,« pravi. »Kuhal sem za poslance spodnjega doma, v 'house of commons'. Ob posebnih priložnostih pa so me povabili tudi v kuhinjo zgornjega doma, doma lordov.« Poslancem je skuhal tudi nekaj domačih jedi: pečenko s praženim krompirjem, šunko s fižolom, bograč, čevapčiče in burek. »To je ljudem vedno všeč,« pravi.
V parlamentu je Kaltak spoznal poslanca Boba Stewarta, nekdanjega poveljnika mirovnih sil Združenih narodov v BiH. »Zdel se mi je znan, potem pa sem ugotovil, da sva bila istočasno v Travniku, in sem stopil do njega.« Londonski časopis Evening standard je srečanje opisal pod naslovom »Nekdanji ostrostrelec kuha za vojaškega poslanca«. Med njima se je v parlamentu stkalo prijateljstvo. »Nekoč sem ga v jedilnici slišal, da je kolegom s prstom pokazal name in v smehu rekel: 'Vidite, ta fant je pa v Bosni streljal name.' Stopil sem do družbe in rekel: 'Oprostite, gospod Stewart, a poglejte, kolikšni ste. Takšne tarče jaz ne bi zgrešil.' Potem sem ga poklical na stran in ga prosil, naj mi ne dela težav, saj lahko izgubim službo. Pomiril me je, da je vse v redu. 'Preveriti sem dal vse o tebi,' je rekel.«
Sendviča in kokte niso izbrisali
Na drugi strani ceste, ki pelje mimo parlamenta, stoji slovensko veleposlaništvo. Tudi tam, pravi Kaltak, so ga sprejeli odprtih rok. »Vsakokrat so mi dali schengenski vizum za eno leto,« se je pohvalil. Pomagali so mu tudi, ko je vlagal prošnjo za slovensko državljanstvo. »Posebej bi se rad zahvalil uslužbenki veleposlaništva N. R.,« je bil emocionalen. Izbrisanim vsaka prijazna gesta predstavnikov države, ki jih je zavrgla, predstavlja upanje, da svet (še) ni šel povsem k vragu.
Na ministrstvu za notranje zadeve so sicer Kaltakovo prošnjo za državljanstvo zavrnili. Zavrnili so tudi prošnjo za vrnitev statusa stalnega prebivalca. Zato je s pomočjo pravnika Matevža Krivica lani vložil prošnjo za vrnitev statusa po zakonu o izbrisanih iz leta 2010.
Ko bo dobil dovoljenje, bo z ženo in otrokom takoj pripravil kovčke.
»Rad bi, da bi sin, ki ima tri leta, hodil v 'mojo' osnovno šolo Petra Kavčiča v Škofji Loki. Sem slovenski patriot. Ves čas me sprašujejo, od kod sem, in pravim, da prihajam iz Slovenije. Bi moral reči kaj drugega?« V Škofjo Loko se vrača večkrat na leto. »Vsakokrat ko pridem domov, grem v mestu, pri spomeniku, v samopostrežbo, naročim si sendvič in kupim kokto. To je moj spomin na otroštvo. Potem se zunaj usedem, jem, pijem kokto in gledam ljudi.« V dnevni sobi ima Kaltak obešeno sliko škofjeloškega gradu, ki jo je naslikala žena, slikarka. »Spominja me na dom, gledam jo vsako jutro, ko se zbudim,« pravi. »Ne glede na to, da so me ilegalno izbrisali iz registra prebivalcev moje države Slovenije, bom zmeraj ostal Slovenec, Ločan. Politiki se lahko igrajo z mojim življenjem, ne morejo pa mi vzeti svobode.«