Vlada, stranke, delodajalska združenja in razne organizacije v zadnjih tednih kar tekmujejo, kdo bo »odprl« več novih delovnih mest. Potem ko je vlada Alenke Bratušek januarja v novi koalicijski pogodbi do leta 2020 obljubila 60.000 novih zaposlitev, je junija napovedi še izboljšala Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki ocenjuje, da bi lahko do konca desetletja ustvarili kar 118.000 novih delovnih mest, od tega 45.000 trajnih, 73.000 pa vezanih na investicijske projekte. Kot da to ne bi bilo že dovolj, se je oglasila še nevladna organizacija Umanotera in ugotovila, da lahko v prihodnjih šestih letih ustvarimo celo 250.000 zelenih delovnih mest.
Brez denarja ni muzike
Čeprav ob sedanji visoki brezposelnosti in nizki gospodarski rasti mnogi nad tako optimističnimi načrti zmajujejo z glavo, pa Samo Hribar Milič meni, da so napovedi uresničljive. Po načrtih GZS bi lahko z velikimi investicijskimi projekti v energetiki zagotovili novih 30.000 zaposlitev, v informacijski tehnologiji 20.000, prav toliko pa tudi z okrepljeno promocijo slovenskega gospodarstva. Dodatnih 15.000 delovnih mest vidijo v naložbah v infrastrukturo, 10.000 v turizmu, enako število v malem gospodarstvu, osem tisoč v obnovi komunalne infrastrukture in pet tisoč v lesnopredelovalni industriji. Poleg tega naj bi z nadaljnjim povečevanjem izvoza zaposlenost v nekaj letih povečali še za nadaljnjih 15.000 delovnih mest.
Da so prav investicije prvi pogoj za gospodarsko rast in s tem nova delovna mesta, so gospodarstveniki, ekonomisti in politiki ugotavljali tudi na nedavni javni tribuni GZS. Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) namreč za letos napoveduje skromno 0,5-, za prihodnje leto pa 0,7-odstotno rast. Po oceni direktorja Umarja Boštjana Vasleta bo za korak naprej, torej za dvig BDP na vsaj 2- do 3-odstotno letno rast, treba urediti javne finance, proces investiranja in bančni sistem. Naslanjanje na izvoz, ki nas trenutno rešuje, je nezadostno tudi po mnenju ekonomista Jožeta P. Damijana. »Potrebujemo državne investicije, da zaženejo gospodarsko rast. Temu se morajo priključiti investicije podjetij, nato še zasebna potrošnja. Ob tem mora država uvesti sistemsko rešitev za prestrukturiranje prezadolženih podjetij z zdravimi jedri, na primer reprogram kreditov na daljše obdobje, kot ga poznajo v Avstriji,« ocenjuje Damijan.
Čeprav so ugotovitve nedvomno pravilne, načrti pa lepi, je treba ob tem opozoriti, da bi za uresničitev tako velikopoteznega projekta, kot ga predlaga GZS, potrebovali kar 11,6 milijarde evrov naložb, ki pa jih bo ob katastrofalnem stanju javnih financ v proračunu in ob prezadolženih podjetjih zelo težko najti. Hribar Milič je tudi glede tega optimističen – možnosti vidi v tujih investicijah, evropskih kohezijskih sredstvih, pri energetski obnovi stavb tudi v domačem kapitalu ter seveda v zadolževanju, ki pa naj bi bilo tokrat »uporabljeno za prave namene«.
»Načrt postaviti v bolj realne okvire«
Na včerajšnji seji ekonomsko-socialnega sveta pomislekov do programa GZS sicer ni manjkalo, so pa razpravljalci kljub temu na njegovi podlagi novi vladi naložili pripravo akcijskega načrta za ustvarjanje novih delovnih mest, ki ga mora najpozneje dva meseca po podpisu koalicijske pogodbe že predstaviti socialnim partnerjem.
Odhajajoči gospodarski minister Metod Dragonja je izhodišča ocenil kot dobra, vendar pa opozoril, da jih bo treba »postaviti v bolj realne okvire, predvsem kar zadeva finančne možnosti«. Zadržani so bili tudi sindikati. »Če v Sloveniji ne bo sprejet tako imenovani new deal za razvoj in nova delovna mesta, potem so vse te številke z neba in nerealne,« je ocenil svetovalec Pergama Dušan Rebolj. Opozoril je, da mora država od zategovanja pasu ter najemanja kreditov za saniranje bank in svojih dolgov preiti v razvoj.
Številne ovire vidijo tudi sami delodajalci, največjo v menda še vedno preveč rigidni delovni zakonodaji. »Podjetja ne zaposlujejo, ker ne vedo, ali bodo naslednji dan še imela posel, postopki pri odpuščanjih pa so zanje prezapleteni,« ocenjuje generalni sekretar Združenja obrti in podjetništva Slovenije Igor Antauer.
Da Slovenija nujno potrebuje enoten program za spremembe, se strinjajo vsi, pri čemer pa Hribar Milič opozarja, da se žal tudi že sprejete strategije ne uresničujejo. »Za promocijo turizma ni denarja, za revitalizacijo lesnopredelovalne industrije ni zakonodajnih in izvedbenih okvirov, infrastrukturne objekte zavirajo številni predpisi in lobiji, izvozne strategije pravzaprav nimamo, za prodajo državnih ter insolventnih podjetij pa ni ne političnega ne zasebnokapitalskega konsenza. K tem specifičnim težavam je treba dodati še nezanesljivost delovanja pravne države, previsoke davke in prenormiranost poslovnega okolja,« opozarja Hribar Milič. Kot dodatne ovire v zbornici izpostavljajo tudi nizko konkurenčnost, kreditni krč, prezadolženost velikega dela gospodarstva, neugodno kvalifikacijsko strukturo brezposelnih, birokratske postopke...
