Katere so sinergije, ki jih je SIJ prineslo povezovanje s Koksom?

Pri nabavi in prodaji še nismo izkoristili vseh sinergij, več jih je na finančnem področju. Odločitve se danes sprejemajo enostavneje in hitreje. Zaradi večjega poslovno-finančnega potenciala je danes mogoče hitreje izpeljati določen prevzem. Tako smo pred kratkim prevzeli družbo Odpad iz Pivke, ki se ukvarja z zbiranjem odpadnih kovin na območju držav bivše Jugoslavije. V prihodnjih letih načrtujemo še nekaj prevzemov, predvsem na prodajnem področju.

Boste prevzeli tudi železarno Store Steel, ki je bila nekoč že v lasti SIJ?

Leta 1999 je država prodala večinski delež Store Steel švedski družbi Inexa. V času, ko je bila družba del takratnih Slovenskih železarn, so bile železarne v zelo slabi poslovni in finančni kondiciji. Takrat tudi nihče ni pričakoval dobrih razvojnih trendov v jeklarstvu. Če bi jih, do prodaje Store Steel verjetno ne bi prišlo.

Zaradi težav je Inexa čez čas večinski delež Store Steel prodala manjšinskemu delničarju Unior. Interes, da bi SIJ prevzel Store Steel, smo javno izrazili, pri čemer za nas drugi deli Uniorja niso tako zanimivi. Lastniki in vodstvo Uniorja naši pobudi za zdaj niso preveč naklonjeni. Prepričan pa sem, da bi prevzem družbe Store Steel koristil obema družbama.

Acroni naj bi za surovino namesto starega železa v letošnjem letu po ceni od 200 do 220 evrov za tono kupoval grodelj po ceni 350 evrov za tono. Poleg cene naj bi bilo sporno tudi, da nabava grodlja poteka prek švicarskega podjetja, ki je lastniško povezano s Koksom. Zaradi višjih cen surovin naj bi se dobički prelivali v tujino. Kako komentirate očitek, da Koks s transfernimi cenami preliva dobiček v tujino?

Te netočne in predvsem nestrokovne navedbe. Družbe pooblaščenke Ravne tendeniciozno namigujejo na transferne cene in povsem izkrivljajo dejstva, zato jih v celoti zanikam. Grodelj oziroma surovo železo smo v drugem polletju lanskega leta švicarski firmi Alpicom, ki je hčerinsko podjetje Koksa in prek katere se že vrsto let izvaja ves izvoz v Evropo, plačevali po ceni 287 evrov za tono. Cena primerljivega jeklenega odpadka je bila v tem obdobju 260 evrov za tono. Ob tem je treba vedeti, da je mogoče tehnološke prednosti grodlja, na primer nižjo porabo električne energije in koksa, ovrednotiti po vrednosti do 50 evrov za tono. To pomeni, da je cena grodlja lahko za približno toliko višja od odpadka in je zato v določenih obdobjih tudi smiselno kupovati grodelj. Torej ne gre za nobeno prelivanje denarja v tujino s transfernimi cenami.

V zadnjem letu je prodaja SIJ tarča številnih očitkov. Država je za 55-odstotni delež SIJ iztržila 105 milijonov evrov kupnine, v njej pa je obdržala četrtinski delež. Bi lahko država po vašem mnenju za SIJ iztržila višjo kupnino?

Že v programu prodaje so bili navedeni dolgoročni cilji, s katerimi je vlada poleg ustrezne kupnine želela predvsem zagotoviti pogoje za krepitev dolgoročne konkurenčnosti in razvoja družb skupine SIJ. Prodaja ni bila izvedena po principu, da na borzi kupiš delnice in enostavno postaneš lastnik podjetja, ter se torej ne more primerjati s prodajami, ko gre za izključno maksimiziranje kupnine brez dodatnih zavez. Od leta 1999 do lanskega leta so potekali trije poskusi privatizacije SIJ. Leta 2003 je bila privatizacija ustavljena, ker tržni pogoji v jeklarstvu niso bili dobri in so bile ponudbe mizerne. Po drugi strani so bili lani pogoji na jeklarskem trgu dobri.

Pred javnim razpisom je komisija za privatizacijo SIJ vsem potencialnim in pomembnim jeklarskim podjetjem v Evropi in svetu poslala obvestilo o razpisu. Na ta in tudi na noben drug razpis, ki je bil objavljen v preteklosti, se ni prijavilo niti srednje veliko, kaj šele veliko jeklarsko podjetje.

Tržni delež skupine SIJ v Evropi je 0,2 odstotka, v svetovnem merilu pa 0,03 odstotka. Naše družbe na nobenem trgu niso globalni igralci in njihova vloga je opazna le v ozko specializiranih segmentih in nišnih trgih. To pomeni, da ne obstajajo razlogi, da bi neka pomembna jeklarska družba za SIJ odštela veliko denarja s ciljem pridobiti tržni delež in neki program, ki ga še nima. V takšnih pogojih je bil kot najboljši ponudnik izbran Koks, ki je, kot mi je znano, v vseh elementih bistveno prekašal drugega najboljšega ponudnika.

SIJ se očita, da kuje velike dobičke na račun nakupov poceni električne energije. Pred prevzemom je namreč SIJ sklenil terminsko pogodbo s Holdingom Slovenske elektrarne, kjer je predsednik uprave Jože Zagožen, soprog Marije Zagožen, ki je bila predsednica komisije za privatizacijo SIJ. Na podlagi terminske pogodbe lahko SIJ pet let kupuje električno energijo po ceni 40 evrov za megavatno uro, danes pa stane megavatna ura električne energije 100 evrov.

Kdor je na terminskem trgu kupoval nafto v lanskem letu po 60 dolarjev za sod, je danes lahko zelo bogat. Terminsko pogodbo za nakup električne energije smo sklenili konec leta 2005, se pravi leto in pol pred prodajo SIJ. V trenutku sklenitve pogodbe s HSE je bila cena električne energije za 28 odstotkov višja od tržne cene, zato smo imeli takrat v upravi precej težav z odločitvijo, ali skleniti takšno pogodbo ali ne. V danem trenutku je namreč takratna cena električne energije pomenila za nekaj milijonov evrov več stroškov na letni ravni. Ker na prostem trgu ni bilo mogoče kupiti večje količine električne energije, nam ni preostalo drugega, kot da pogodbo podpišemo.

Kot velik porabnik električne energije smo bili ob podpisu pogodbe prisiljeni sprejeti tudi določene neugodne pogoje: da bomo delali vse sobote, nedelje in praznike; da štiri ure na dan, ko je poraba električne energije na vrhuncu, ne bomo obratovali; da remonte usklajujemo z remonti nuklearke in drugimi agregati, in še nekatere druge pogoje. Če vse to, kar povzroča dodatne stroške, ovrednotimo, dobimo drugo ceno. Ko primerjate ceno električne energije velikih industrijskih uporabnikov v zahodni Evropi, ugotovite, da je cena, po kateri SIJ kupuje električno energijo, konkurenčna. Koliko pa je SIJ prihranil na podlagi terminske pogodbe v absolutnem znesku, ne bi mogel reči, saj bi morali vse te dodatne pogoje posebej ovrednotiti.

Koks se je zavezal, da bo v razvoj SIJ, ki je bil že pred prevzemom pred močnim investicijskim ciklusom, do konca prihodnjega leta vložil 250 milijonov evrov. Se te investicije izvajajo iz denarnega toka SIJ, z zadolževanjem SIJ, ali iz svežega, Koksovega kapitala?

Investicije se izvajajo delno iz denarnega toka, delno pa s posojili, ki jih odplačujemo z denarnim tokom. SIJ ustvari približno 13-odstotni denarni tok od prodaje, kar ni malo. Zato za zdaj ni potrebe po financiranju vlaganj oziroma razvoja s svežim kapitalom oziroma dokapitalizacijo. Na to je treba gledati skupaj z zavezo, ki jo ima Koks - da tri leta po prevzemu ne more koristiti denarnega toka oziroma si izplačevati dobička. Naložbe se torej financirajo tako iz sredstev SIJ kot posredno iz sredstev Koksa. Na novo sprejeti strateški načrt razvoja SIJ predvideva do konca leta 2013 vlaganja v višini 430 milijonov evrov, torej precej več, kot je zavezano s pogodbo.

Kakšne prednosti vam bo omogočila nova kovačnica, ki jo je SIJ pred kratkim odprl v hčerinskem podjetju Metal Ravne?

V Metalu Ravne, ki v zadnjih letih ni bil ravno investicijsko dinamičen, so v letošnjem in prihodnjem letu predvidena precejšnja vlaganja. V novi kovačnici, v katero smo vložili 34 milijonov evrov, lahko proizvajamo večje odkovke za energetske projekte, generatorje, turbine in podobno. V preteklosti je namreč kovaški program predstavljal ozko grlo. Veliko si obetamo od prodaje odkovkov na rusko trg, kjer se gradijo veliki naftovodi in plinovodi.

V Metalu Ravne potekajo tudi številni drugi projekti. V prihodnjem mesecu bomo odprli prenovljeno valjarno, v prihodnjem letu pa zaključili naložbo v ulivališče v jeklarni. Že ta dva projekta pomenita dodatnih 30 milijonov evrov investicij.

Kako je SIJ posloval v prvem polletju letošnjega leta?

Z rezultati smo zadovoljni, čeprav bi nepoznavalec panoge morda sklepal drugače, še posebno če nas bi primerjal z velikimi, tudi do stokrat večjimi proizvajalkami komercialnih jekel, po katerih že nekaj časa nadpovprečno povprašujeta Kitajska in Indija. V prvem polletju letošnjega leta se je konsolidirani dobiček SIJ v primerjavi z enakim obdobjem lani povišal za sedem odstotkov, na 32 milijonov evrov. Medtem ko se je količinska prodaja povišala za 13 odstotkov, so prihodki od prodaje narasli za odstotek, na 389,6 milijona evrov. Razen v Acroniju, kjer na prodajne rezultate zelo vpliva cena niklja, je v vseh preostalih družbah skupine prodaja v primerjavi z lanskim letom narasla.

Je mednarodna finančna kriza prizadela tudi jeklarsko industrijo?

Za letošnje leto je načrtovana rast na globalnem jeklarskem trgu 6,3 odstotka, medtem ko je v prvi polovici znašala le 5,7 odstotka. Proizvodnja na Kitajskem, ki je praviloma naraščala z več kot desetimi odstotki na leto, je imela v prvi polovici leta 9,5-odstotno rast. V Indiji se je pričakovalo, da bo njena rast znašala več kot deset odstotkov, dejansko pa je bila dosežena pod petimi odstotki.

Ali to pomeni, da se je dolgoletna konjunktura v jeklarstvu ustavila?

Rast se je začel upočasnjevati, hkrati pa pada dobičkonosnost jeklarskih družb. Med družbami, ki so na borzi, so jeklarske družbe veliko razočaranje, saj je njihova vrednost padla do 20 odstotkov. V prihodnjem letu se pričakuje še močnejši padec povpraševanja po jeklarskih izdelkih, predvsem na tradicionalnih evropskih trgih. Po ocenah pa naj bi se konec leta 2009 stanje rahlo izboljšalo.

Kitajska je iz neto uvoznika postala neto izvoznik jekla? Je mogoče, da bi EU na uvoz kitajskega jekla uvedla zaščitne carine?

Od 1,4 milijarde ton letne svetovne proizvodnje je Kitajska v prvem polletju letošnjega leta proizvedla 263 milijonov ton jekla. V zadnjih desetih letih je povečala proizvodnjo za štirikrat, pri čemer so danes med desetimi največjimi jeklarnami na svetu na Kitajskem že štiri. V zadnjem času je bilo zgrajenih nekaj super modernih jeklarn, valjarn in drugih metalurških zmogljivosti, kar Kitajsko postavlja ob bok najbolj produktivnim jeklarnam na svetu. Za zdaj sicer še pretežno ne proizvaja specialnih jekel z visoko dodano vrednostjo. Ker pa so vse pogostejša vlaganja velikih jeklarjev in drugih investitorjev v kitajsko jeklarstvo, to pomeni, da bo čez nekaj let lahko konkurirala tudi v najbolj zahtevnih programih. Zelo verjetna bo uvedba različnih oblik zaščite.