To nam je včeraj potrdilo več virov, tudi iz diplomatskih krogov. A pri tem so si bili enotni, da se bo ECB z Mariem Draghijem na čelu vsaj za zdaj pri vprašanju slovenske slabe banke ustavila pri opozorilih in pomislekih, ki jih je pred dnevi izrazila v pisnem mnenju. "Če ureditev ni v formalnem nasprotju z evropsko regulativo, ECB ne bo uporabljala drugih vzvodov. Tem se bo vlada izognila, ker je deloma prepisala nemško ureditev, seveda le tam, kjer ji je to ustrezalo," nam je včeraj dejal eden od poznavalcev centralnega bančništva, ki je želel ostati neimenovan. Spet drugi sogovornik nam je pojasnil, da "se ECB običajno drži ob strani, dokler država ne zaprosi za pomoč".

Hvale za irsko slabo banko, pri slovenski pa pomisleki

"Izpostavljenost tujih bank v Sloveniji ni velika, stroške pa bodo tako in tako plačali davkoplačevalci. Druga zgodba je, če se želi država pogajati o pomoči. Takrat v ECB ne bodo privolili v kompromise," nam je pojasnil. Iz ECB nam včeraj ni uspelo dobiti dodatnih komentarjev o pomislekih glede predloga zakona za zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema. Poročali smo že, da se ti - poleg na izvzetost Banke Slovenije iz odločanja - nanašajo na nedorečenost zakona, saj bo vlada podrobnejša pravila pri prenašanju "slabega" premoženja iz bank na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) šele sprejela. Tudi sogovorniki iz diplomatskih krogov so ravnanje slovenske vlade v odnosu do ECB včeraj ocenjevali za "nenavadno pogumno", kar bi morda lahko nakazovalo, da Slovenija vendarle ni tako blizu bankrotu, kot je javnost še pred časom prepričeval predsednik vlade Janez Janša.

Pri tem velja posebej opozoriti na mnenje, ki ga je ECB objavila v povezavi s slabo banko na Irskem. Konec avgusta 2009 je tako ustanovitev tamkajšnje Nacionalne agencije za upravljanje premoženja (NAMA), na katero so irske banke v zameno za državne obveznice prenesle terjatve iz "nasedlih" nepremičninskih poslov, pospremila s precej večjo naklonjenostjo kot pred dnevi predlog slovenskega finančnega ministrstva.

Shemo, ki jo je pripravila irska vlada, je bila tako po oceni ECB (pod mnenje se je podpisal še nekdanji predsednik Jean-Claude Trichet) zelo skladna s sedmimi vodili Eurosistema pri sanacijah. Med njimi sta tudi pomen neodvisnih strokovnjakov pri ocenjevanju vrednosti premoženja, ki ga zajema shema, in prednost ohranjanju zasebnega lastništva bank pred nacionalizacijami, kar bi lahko pri ECB sprožilo dodatna vprašanja v povezavi s slovenskimi načrti. Med "posebnimi opažanji" o shemi, ki je sicer precej manj navdušila Mednarodni denarni sklad (IMF), je ECB pohvalila še vključenost irske centralne banke v procese sanacije. Pri tem so v Frankfurtu dodali le opozorilo, da mora irski regulator pri tem ohraniti institucionalno in finančno samostojnost. Vloga regulatorja je vprašanje, pri katerem je ECB dokazano občutljiva: ko so madžarske oblasti pritiskale na neodvisnost tamkajšnje centralne banke, je tako javno izrazila veliko zaskrbljenost.

Na drugi strani je bila Irska z ECB večkrat na nasprotnih bregovih med pogajanji o finančni pomoči. Ob zamenjavi oblasti na Irskem, ki ji je trojica (EU, ECB in IMF) konec leta 2010 odobrila finančno pomoč v skupni višini 90 milijard evrov, se je nova koalicija močno zavzemala za reprogram pomoči in ponovna pogajanja, v katerih so upali na ugodnejše pogoje poplačila. Toda ECB je vsakršno možnost prestrukturiranja zavrnila z obrazložitvijo, da je bil dogovor o pomoči sklenjen in mora biti zato tudi uveljavljen, in to ne glede na vladajočo opcijo.

Konflikti ECB z Grčijo, Portugalsko, Nemčijo...

ECB se je v preteklosti nekajkrat že soočala s političnim vmešavanjem, pritiskom in celo trdovratnim nasprotovanjem, a se je doslej vedno izkazala za trdno pogajalko. Najboljših izkušenj z ECB tako nimajo na Portugalskem, kjer so nekateri vplivni bančniki ECB obtožili, da je državo posredno skoraj potisnila v bankrot. ECB naj bi namreč od portugalskih bank zahtevala, naj omejijo svoje rastoče zanašanje na likvidnostna sredstva ECB, kar je sprožilo zaporedje dogodkov, ki so posledično privedli do portugalske prošnje za pomoč v skupni višini 78 milijard evrov.

Še bolj dolgotrajen in zapleten je bil zloglasni dogovor o pomoči Grčiji, ki je povzročil veliko sivih las tako evropskim voditeljem kot svetovnim vlagateljem. Pri tem je ključno vlogo odigralo marčno prestrukturiranje grškega državnega dolga, kjer so najkrajšo potegnili zasebni vlagatelji. Ti so bili po večmesečnih pogajanjih primorani privoliti v polovični odpis dolga v višini okoli 105 milijard evrov, medtem ko je ECB odpis svojega dela dolga vztrajno zavračala.

Toda to se utegne kmalu spremeniti, saj se, tako kaže, spet bližamo novemu poglavju grške tragedije. V zadnjem času se namreč krepijo govorice, da bo potrebno še drugo prestrukturiranje grškega dolga. Odpisali naj bi okoli 30 odstotkov dolga oziroma za 70 milijard evrov, tokrat pa bi utegnile sodelovati tudi državne vlade in celo ECB. Dobro dokumentirane so seveda tudi javne razprtije med ECB in Nemčijo, saj slednja trdovratno nasprotuje programu odkupovanja obveznic ranljivih držav območja evra.