Predlagana rešitev, ki bo nedvomno dodobra razburila vodstva zavarovalnic, odgovornih za varnost sredstev zavarovance, je zapisana v uvodu osnutka zakona o novi megaagenciji za nadzor finančnih trgov.
Nova agencija, ki bo združila Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), Agencijo za zavarovalni nadzor (AZN) in del Banke Slovenije, ki nadzira bančni sektor, bo namreč očitno opravljala tudi "funkcijo spodbujanja enakomernega razvoja vse finančne industrije". Gospodarstvo bi lahko kapital pridobivalo z izdajo vrednostnih papirjev, tudi zavarovalnice pa bi lahko "pripomogle k boljšemu financiranju gospodarskih subjektov oziroma oživljanju gospodarske rasti", s čimer bi vsaj delno nadomestili "vlogo finančnega posrednika, ki ga je do zdaj večinoma opravljal bančni sektor". Težave bančnega sektorja so znane, medtem ko trga finančnih instrumentov, vsaj glede na skromno borzno trgovanje, skorajda ni. Iz navedenega je mogoče sklepati, da pisec stavi predvsem na zavarovalnice. Te imajo obsežna sredstva in zato so že dlje časa tarča takšnih in drugačnih pritiskov. O teh je v pogovoru za Dnevnik maja letos spregovoril tudi predsednik uprave Zavarovalnice Triglav Matjaž Rakovec, ki je razkril, da je bila zavarovalnica med drugim "izbrana" za dokapitalizatorja Nove Ljubljanske banke, a aktualna uprava pritiskom ni popustila.
Ideja, da naj bi združeni nadzornik pripomogel h krepitvi oziroma pospeševanju trga vrednostnih papirjev, ni nova, že pred časom pa je razburila predvsem AZN, ki stremi k varnosti naložb zavarovalnic. Kako natančno naj bi nova agencija zagotovila ta prepotrebni kapital za slovenska podjetja, ni jasno, saj posamezni členi osnutka zakona o tem ne govorijo, je pa ta namera jasno zapisana v obrazložitvi osnutka zakona. Če bi zavarovalnicam tovrstne "naložbe" nalagalo vodstvo agencije, se v prvi vrsti postavlja vprašanje odgovornosti v primeru, da se takšne naložbe izkažejo za slabe. To vprašanje je še toliko bolj pomembno, saj po osnutku zakona direktor in svet agencije ne bosta odgovorna za škodo, ki bi jo povzročila strankam, razen če je škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.
Težava, ki jo vidi pisec zakona, je v tem, da predstavljata sektorja zavarovalništva in kapitalskega trga zgolj 15 odstotkov vsega finančnega sektorja, vse preostalo pa predstavlja bančni sektor. Ravno zaradi navedenega predlagatelj zakona ni naklonjen združitvi nadzornega organa pod okriljem Banke Slovenije, saj da bi to še poglobilo prepad med finančnimi produkti in storitvami. "Obstaja realna bojazen, da bi se v primeru združitve nadzora pod okriljem Banke Slovenije še naprej favorizirali le bančni produkti in storitve. Slovensko gospodarstvo pa bi v času, ko banke v manjši meri opravljajo svojo funkcijo financiranja gospodarstva, potrebovalo tudi močan kapitalski in zavarovalniški trg," je v osnutku zakona še zapisalo finančno ministrstvo. A ob tem se postavlja vprašanje, ali si pisec zakona prizadeva za nadzor izpod okrilja Banke Slovenije v dobro gospodarstva, ki bo s tem dobilo "nove finančne produkte", ali pa te nove produkte "ponuja" le pod pogojem, da nov nadzornik ne bo nastajal pod okriljem centralne banke.
Ministrstvu se s centralizacijo nadzora nad finančnimi trgi očitno zelo mudi. Tako osnutek zakona na primer ne zajema ugotovitev Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki je vzel slovenski finančni sektorja pod drobnogled aprila letos. Razlog je menda v tem, da ugotovitve IMF "še niso javne", so pa te, kot so nam zagotovili naši viri, snovalcem zakona že znane. IMF bo tako zagotovo imel pomisleke nad predlagano sestavo sveta agencije, v katerem bodo poleg direktorja agencije sedeli še štirje zaposleni v agenciji. Vprašanje namreč je, kako bi lahko ti brez konflikta interesa odločali o predlogih direktorja, svojega nadrejenega, kar je trenutno praksa ATVP. Glede na to, da združevanje treh nadzornikov finančnega trga zagotovo ne bo šlo brez vpliva na njihovo delo, se postavlja tudi vprašanje, zakaj se ministrstvo tega loteva sredi finančne krize. Navedeno bi lahko bil tudi eden od pomislekov IMF, ki posege v nadzorne inštitucije v času krize odsvetuje, razen če bo ključni cilj izboljšati nadzor.
