Zapisal bom nekaj misli o tem, zakaj občudujem Hrvate. Gre za simboliko, o kateri intenzivno razmišljam že nekaj časa. Nedavno sem o tem govoril na Vrhu kmetijskih in živilskih podjetij. Naša mala država si praktično za vsako priložnost izmišlja novo simboliko, nekje vmes med lipovim listom in Triglavom (z vsemi možnimi variacijami) in barvami nekje med modro in zeleno v vseh možnih odtenkih. Rezultat je najbolje viden ob pogledu na navijaške tribune.
Poguglajte slike z naslednjima iskalnima nizoma „navijači slovenija“ in „navijači hrvatska“... To njihovo jasno simboliko - šahovnico, Hrvatom RES zavidam. Tu se seveda ne konča: akcija kupujmo hrvaško, hrvaški znak kakovosti, znak katerekoli hrvaške reprezentance, celo največji nasprotniki Dinamo in Hajduk, Ožujsko in Karlovačko... povsod šahovnica. Nauk tega dela zgodbe je jasen, dokler simbolike ne „zagrabijo“ navijači, z njo nekaj ni vredu.
Še vedno isti praznični ponedeljek, na radiu Parni valjak in ob koncu pesmi špikerjev dodatek, da ob dnevu državnosti igrajo zvečer v Vukovaru. Spet simbolika, ob kateri se začuti državnost. Mimogrede, Slovenci pogosto pozabljamo na ta hrvaški detajl. Dan državnosti se na Hrvaškem resnično občuti in to veliko bolj kot pri nas doma, kjer se je ta veliki dan v veliki meri zbanaliziral na le še en dela prost dan.
To je to, kar me resnično boli, več enotnosti, več ponosa, več... joj, koliko je tega, da se nam ne bo potrebno skrivati za „EU“... I feel love!
Ps.
Še mala ilustracija mojih sprostitvenih dejavnosti... Če se odpravljate v južno Dalmacijo, je zanimiva alternativa nagneteni avtocesti prek Svetega Roka pot čez Sarajevo. Pot od Sarajeva do morja bi lahko opisal kot ultimativni hedonistični eksperiment. Pite (podvrsta je na primer burek) in čevapčiči na Baščaršiji, rdeče postrvi ob Neretvi, vinske poti Hercegovine, ribji brodet v restavracijah v okolici Metkoviča, morski „čevapčiči“ v Neumu, stonske ostrige... in seveda obvezen postanek pri Gojku (restavraciji je sicer formalno ime Lovački dom) na jagenjčku.
