To so tri zadeve, v katerih se razlikujemo od ljudi, zaposlenih v velikih podjetjih. Ravno danes sem imela 8-urno delavnico za eno od njih. In to so ljudje, ki so 'prodali' svojo svobodo za svojo varnost. Zdaj nimajo ne enega ne drugega. V službi so nesrečni, ker jih ne upoštevajo, pri delu pa omejeni s hierarhijo, ki ima bolj posvetne cilje (beri: lastne vrtičke) od tržnega uspeha, zvestih potrošnikov in zadovoljnih zaposlenih. Želim jim pomagati po svojih najboljšim močeh, a se včasih bojim, da sem samo kapljica v oceanu. K meni redko prihajajo člani uprave. Včasih se bojim, da je to zato, ker mislijo, da vse vejo. Mi ostali razmišljamo.

K sreči tisti, ki prihajajo, od mene odhajajo zadovoljni in z občutkom, da sem vsaj malo doprinesla k njihovemu osebnemu in poslovnemu uspehu. Upam, da so tudi tokrat tudi ti izpolnili svoje anketne vprašalnike s čim višjo oceno, da me bo njihova kadrovska služba angažirala tudi naslednje leto. Zelo dolgo je trajalo, da sem prodrla v njihovo podjetje, v katerokoli podjetje, veliko brezplačnih nastopov, objavljenih zastonjskih člankov, individualnih pisem… ki so dokazovali mojo drugačnost in mojo usposobljenost.

Čeprav zdaj nastopam na tak ali drugačen način takorekoč že vsak dan, se vsakič pripravim, kot da je prvič: energija, vsebina, oprema, obleka, tajming, vse se mora poklopiti. In vsakič imam tremo, kot da tega nisem povedala že velikokrat. Vsakič se zavedam dejstva, da je pred mano človek, ki plačuje moje položnice, pa čeprav samo posredno, in samo zadovoljen bo to delal še naprej. Ta isti človek bo, če bo navdušen, tudi pomagal sprožiti tkim. Pozitivno revolucijo, kar bo koristilo tudi mojim otrokom.

V današnjem svetu je trženje izrazito individualizirano. Vsak kontakt z vsakim potrošnikom šteje. In jaz se vedno potrudim, da vsakomur v največ 24-ih urah odgovorim, ko mi pišejo, da z veselim glasom dvignem vsak telefonski klic, in da se nasmehnem vsakomur, ki se mi približa, čeprav ga morda ne (s)poznam ali se ga ne spomnim. Podjetnik živi svojo znamko. Podjetnik je svoja znamka. In zato je v službi svoje znamke 24 ur na dan. To je šola, ki sem jo pobrala od manekenke in uspešne poslovne ženske Cindy Crawford. Svojim zaposlenim je rekla, da vsi delajo za blagovno znamko Cindy Crawford. Tudi ona.

Če sem prvih 8 ur jaz učila, sem takoj odšla naprej, da se 2 uri učim še jaz. In to od najboljših. 'Moje' Društvo za marketing Slovenija je organiziralo srečanje Kluba marketinških direktorjev, ki so se ga udeležili najboljši tržniki v državi. Prišli so poslušati, kako živeti, delati in uspeti na globalnem trgu. Predavala sta marketinška direktorja Elana in Akrapoviča. In povem vam, imela sta kaj povedati.

Leon Korošec iz Elana je predstavil, kako so na njihovem, relativno majhnem, čeprav globalnem zimskošportnem trgu uspeli z naslednjimi dejavniki: blagovno znamko, inovacijami in dizajnom. A ni rekel že včeraj omenjeni Peter Drucker, da sta edini dve funkciji, ki jih podjetje mora nadzorovati: marketing in inovacije, vse ostalo – tudi finance – je le podpora delovanju. To je nekaj, česar se vodilni v mojem današnjem podjetju niti najmanj ne zavedajo…

Neil Morley, ki kakšno leto vodi trženje v Akrapoviču, je prav tako navdušil, ko je govoril o svojem skoraj intuitivnem trženju na podlagi 20 let izkušenj dela za najbolj elitne znamke v avtomobilizmu, s katerim je v devetih tednih in ob 80-urnem delavniku z zelo podhranjenim marketinškim oddelkom prodrl v hermetičen trg Harvey Davidson na 60 državah.

Zaključek srečanja je seveda bil, da v današnjem globaliziranem svetu ne morete preživeti za zaprtimi vrati. Treba se je odpreti, izumiti svojo tržno kategorijo, najti svoje potrošnike, kjerkoli že so, in jih – ne zadovoljiti – ampak presenečati.

In jaz kot piarovka Društva moram presenetiti goste današnjega srečanja, da bodo jutri že lahko brali izčrpno poročilo. Veliko dela me še čaka.