V pisarni želim biti vsaj ob 7. uri. Tako lahko zjutraj, predno začnejo zvoniti telefoni in prihajati e-maili, že kaj naredim. No, ni zanemarljivo tudi dejstvo, da gre Barbara že kakšno uro pred mano od doma. V garažo in v avto in sem na poti. Na radiu danes prvi komad zelo močan – Balkane moj, Branimir Štulič / Azra. Ha, bo šlo kar malo bolj naglas. Azra. Arhitektura hiš na Unijah. Čudni miselni tokovi.

Pisarna je za Bežigradom, Vojkova 63 v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju (LUI). Tu smo, ker sem na začetku podjetniške poti iskal okolje, ki bo stimulativno. Vesel sem, da se pri tem nisem zmotil – res je super imeti okoli sebe kopico pozitivno usmerjenih podjetnikov, ki iščejo poti in ne tarnajo o ovirah.

Ko smo pri ovirah. Včeraj zgodaj popoldan po daljšem času ponovno krizna situacija. Portal, za katerega skrbim, je prenehal delovati. Odkrivanje težave se je tokrat hitro končalo – izpad elektrike v centru Ljubljane. Dobra novica je, da je bila v času klica ekipa že na lokaciji in je reševala težavo. Slaba, da je naročnik besen kot ris. Saj bi bil jaz tudi, ampak če ni elektrike, res ne vem, kako naj storitev deluje nemoteno. Je pa res, da bi lahko hitreje začela spet delovati. Ampak mislim, da v trenutni situaciji ni vredno investirati več v to, da uporabniki pridejo pol ure prej do vsebine.

V našem primeru imamo z naročnikom pogodbeno dogovorjeno delovanje sistema vsaj v višini 99 odstotkov časa. Na mesečnem nivoju to predstavlja več kot 7-urno nedelovanje – ampak glede na vrednost storitve (za naročnika in njegove uporabnike) ob trenutnih tehničnih možnostih bi bilo vse, kar je več od tega, že pretiravanje.

Je že res, da recimo Google in Microsoft za svoje poslovne storitve (načeloma) zagotavljata razpoložljivost v višini 99,99 odstotka, ampak temu ne gre čisto verjeti. Zgovoren je primer prejšnjega tedna. Eden največjih igralcev na področju računalništva v oblaku – Microsoft - je tako prejšnji teden doživel izpad svoje platforme Azure za več kot 9 ur. Devet ur! Razlog: prestopno leto, oziroma 29. februar. Ob tem velja ponovno pomisliti na milenijskega hrošča in splošno prepričanje, da je bila celotna zgodba le uspešna prodajna poteza – glede na zadnjo izkušnjo z Azure, morda le ni bila.

Si pa ne morem pomagat, da ne bi primerjal ravni storitev s pričakovano kakovostjo v panogah, ki so »passe« (kot pravi dosti kolegov, ki se ukvarja s »tehnološkimi« rešitvami): recimo »klasično« industrijo. Podjetja, ki so konkurenčna na svetovnem trgu niso tista, ki delujejo na Kitajskem (poceni), ampak tista, ki zagotavljajo visoko kakovost storitev/izdelkov in zadovoljstvo kupcev. Praviloma so to podjetja, ki na področju kakovosti dosegajo zanesljivost in ustreznost izdelkov/storitev v 99.99966 odstotka izdelkov/storitev (ta odstotek predstavlja 6 sigma – če ne poznate, pogooglajte).

Razlika med kakovostnim razredom starih in novih (»tehnoloških«?) panog po mojem mnenju kaže na obseg priložnosti v njih. Morda tudi zato razvijamo storitev na spletu – Balirko (www.balirka.com). Saj se trudimo, da je vse na svojem mestu in da je kakovost storitve na (pričakovanem) nivoju. Je pa res, da je tolerančni prag kupcev v teh panogah očitno za razrede manjši kot v ustaljenih panogah. Več o naši storitvi pa jutri, ko bo na dnevnem redu tudi poročilo za februar in marčevski plan dela.

Preostanek dneva sem pripravljal načrt aplikacije za spremljanje projektov. Vmes pa še enkrat poslušal Branimirja na Youtube. No, preden dan mine, še odločitev: kaj bomo ta teden zmagali? Imam idejo!