Pri projektu Južni tok je vprašanj več kot odgovorov

Sporazum, ki ga bosta v soboto podpisala premierja Slovenije in Rusije, Borut Pahor (na sliki s prvim možem Gazproma Aleksejem Millerjem ob njegovem januarskem obisku v Sloveniji) in Vladimir Putin, ostaja zaupne narave do seje državnozborskega odbora za zunanjo politiko. 

Omenjeni sporazum tako ne bo določal ne trase ne zmogljivosti novega plinovoda. Opredeljeval bo le podrobnosti, povezane s podjetjem, ki bo gradilo in upravljalo plinovod. Kot smo že poročali, bo to v polovičnem solastništvu ruskega Gazproma in Geoplina Plinovodov, sedež pa bo imelo v Sloveniji. Podjetje ne bo imelo posebnega davčnega statusa, v primeru zmanjšanja dobička zaradi dodatnih davčnih obremenitev pa bo upravičeno do nadomestila izpada, a le v obsegu, kot to dopuščajo pravila državne pomoči. Tudi tarife za plin, ki bo po novi povezavi v Slovenijo prihajal iz Rusije prek Bolgarije, Romunije in Madžarske ali Avstrije bodo določene v skladu s slovensko zakonodajo.

Odgovori na vsa ostala vprašanja bodo znani najkasneje leta 2011, ko naj bi v Gazpromu in Geoplinu Plinovodih dokončali študijo izvedljivosti, ki naj bi določila tudi traso plinovoda. Ta naj bi po različici, ki so jo v zadnjih mesecih največkrat omenjali v krogih blizu Gazproma, v Slovenijo vstopil na območju Lendave, z obstoječim slovenskim plinovodnim omrežjem pa bi se "srečal" v kompresorski postaji v Kidričevem. Za zdaj je manj verjetna različica, da bi Južni tok povezal Slovenijo in Avstrijo.

V zadnjih tednih se je v neuradnih krogih govorilo tudi o možnosti, da bi po tem, ko bi se projektu pridružila tudi Hrvaška (predsednica vlade Jadranka Kosor je o Južnem toku s Putinom govorila v začetku septembra na Poljskem), plinovod na slovensko omrežje priključil v Rogatcu. V vsakem primeru naj bi Južni tok Slovenijo "zapustil" na območju med Novo Gorico in Šempetrom.

Prav tako ostaja neznanka zmogljivost plinovoda, ki je ključna za oceno njegove ekonomske rentabilnosti, stroškov, koristi za slovenske porabnike in potencialnega izkupička, ki bi ga Slovenija iztržila z uporabnino za tranzit zemeljskega plina čez njeno ozemlje. Po ocenah iz Rusije bi lahko Gazprom po podmorskem delu Južnega toka do bolgarske črnomorske obale letno dostavil med 30 in 60 milijard kubičnih metrov plina, pri čemer naj bi bila zmogljivost kraka, ki bi prek Srbije in Madžarske prečkal Slovenijo, okrog 10 milijard kubičnih metrov plina. Gre za količino, ki je enaka okrog dvema tretjinama lanske porabe plina na Madžarskem, ki že dobro polovico te dobrine prejema iz Rusije, a prek Ukrajine.

Zmogljivost Južnega toka, ki naj bi prek Slovenije po ruskih načrtih prenašal od pet do osem milijard kubičnih metrov plina, bo torej v vsakem primeru za nekajkrat presegala slovensko porabo (lani okrog 1,5 milijarde). Posledično je zato na mestu tudi vprašanje, ali je za tolikšno količino plina, ki ga bo Gazprom zgolj prek enega od treh krakov Južnega toka dobavil Italiji, v naši zahodni sosedi sploh dovolj povpraševanja. Čeprav naj bi Italija po ocenah analitikov do leta 2018 porabila dobrih 92 milijard kubičnih metrov plina, torej 15 milijard več kot lani, bi lahko ta država načrtovanemu povpraševanju več kot zadostila že, če bi zgradila zgolj načrtovane terminale za utekočinjeni naravni plin (LNG). Res pa je, da je pred dvema mesecema k Južnemu toku poleg Gazproma in italijanskega Enija pristopil še tretji partner, francoski EDF, ki želi ruski plin uvažati prek Italije.

primoz.cirman@dnevnik.si

Bruselj: Sporazum bomo komentirali, ko ga bomo preučili

"Pričakujemo, da bomo lahko v kratkem začeli preučevati besedilo sporazuma med Slovenijo in Rusijo. Za zdaj ne moremo dajati komentarjev, a ostajamo pri stališču, da samemu podpisu ne nasprotujemo," je včeraj za Dnevnik povedal Ferran Tarradellas Espuny, tiskovni predstavnik generalnega direktorata za energetiko pri evropski komisiji. "Možnih je več sankcij za sporazume, ki niso v skladu z evropsko zakonodajo, zoper države članice," pa je Tarradellas Espuny odgovoril na vprašanje, kako bi lahko komisija ukrepala zoper Slovenijo, če bi ugotovila, da je sporazum v nasprotju s tretjim energetskim paketom, ki prepoveduje solastništvo energetske infrastrukture v državah članicah tako imenovanim tretjim državam oziroma podjetjem v njihovi lasti.

Južni tok bo diverzificiral le plinske poti, ne pa tudi virov

"Plinovod Južni tok je pomemben zaradi diverzifikacije oskrbovalnih poti," meni direktor Geoplina Plinovodov Marjan Eberlinc. Na vprašanje, ali plinovod ne pomeni le povečanja odvisnosti od Rusije, ki Sloveniji letno že dobavi več kot 50 odstotkov plina, je Eberlinc odgovoril, da bo "Južni tok okrepil strateški položaj države in povečal stabilnost obstoječega plinovodnega sistema". Klemen Grošelj s katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede pa je ocenil, da je Slovenija v pogovorih z Rusijo, ki se z Južnim tokom želi izogniti Ukrajini, upoštevala širši evropski okvir, zato bo tudi naša država z novim plinovodom posledično pripomogla k izboljšanju evropske energetske varnosti. "To še zdaleč ne pomeni, da je ogrožen konkurenčni projekt Nabucco. Tudi to je zgodba, ki bi lahko uspela, ker obstajajo še plinski viri, ki jih Južni tok (ta bo plin "črpal" iz nahajališč v severni Sibiriji, op. a.) ne zajema. Konec koncev pa bo Evropa na dolgi rok za ruski plin tekmovala z državami z Daljnega vzhoda," je dodal Grošelj.