Brez varčevanja (vlade) bo primanjkljaj skoraj osemodstoten

Andrej Flajs 

Pravite, da čas krize v Slovenijo prihaja ob nepravem času. Zakaj?

Vsaka kriza prihaja ob nepravem času, v Sloveniji je trenutek še bolj neugoden, saj se na eni strani izvaja davčna reforma, ki pomeni nižje prihodke države, na drugi strani pa plačna reforma, ki pa zvišuje izdatke države.

Primanjkljaj države naj bi znašal okoli štiri odstotke BDP. Številka temelji na predpostavki pozitivne gospodarske rasti, vemo pa, da so na Umarju medtem napovedali, da se bo BDP skrčil kar za štiri odstotke. Kolikšen primanjkljaj lahko pričakujemo ob spremenjenih okoliščinah?

Če upoštevamo še napoved nižje inflacije, gre za kar okoli pet odstotnih točk razlike, zato bo treba vse projekcije v javnih financah spremeniti. Običajno se sicer nižja gospodarska rast v celoti ne prenese na primanjkljaj; primanjkljaj bo gotovo večji, koliko, pa je težko napovedati (trenutna napoved je 3,7 odstotka BDP, op. p.).

Kaj pa, če bi predpostavili nespremenjene izdatke?

Ob fiksiranih izdatkih bi se, vsaj matematično, primanjkljaj povečal skoraj za dvakrat. Niti primanjkljaj namreč ni nekaj togega in se lahko hitro spremeni. Odgovorni za finančno politiko bi zato morali upoštevati tudi bolj črnoglede opcije od osrednje napovedi in na tak način ohraniti elastičnost pri izdatkih. Primanjkljaj pa tudi dolg se lahko namreč ustvarita v zelo kratkem obdobju, znebiti pa se ju je zelo težko.

Na izdatkovni strani proračuna sami poudarjate (pre)velike izdatke za plače v javnem sektorju. Koliko se je absolutno v lanskem letu zvišal obseg sredstev za plače javnih uslužbencev?

Dejanski učinek reforme na letni ravni pomeni okoli en odstotek BDP višje izdatke, zato tudi vlada poskuša reformo za čim dlje časa odložiti. Plačna reforma namreč pomeni tako tekoče poviševanje plač kot poplačila za nazaj. Sami že dlje časa opozarjamo, da je v obdobju po letu 1995 zaposlenost v državnem sektorju neprestano naraščala z dveodstotno stopnjo. Zgolj v času ministra Gregorja Viranta, ko smo izvajali strogo politiko zaposlovanja, se je ta stopnja znižala pod odstotek, in še to le za kratek čas. V Sloveniji sta tako dva problema: prvi je razmeroma visok delež zaposlenosti v javnem sektorju, drugi pa visoka raven povprečnih plač v javnem sektorju v primerjavi s povprečnimi plačami v zasebnem sektorju. Povprečna plača javnega uslužbenca je bila za 30 in več odstotkov višja od povprečne plače v gospodarstvu. Med reformo so sicer javni uslužbenci "izgubili" okoli osem odstotnih točk "prednosti", zdaj pa to po zakonu upravičeno hočejo nazaj.

Razlike se bodo še okrepile. Najprej se bo povečal delež zaposlenih v javnem sektorju, saj je v gospodarstvu desettisoče novih brezposelnih ob nespremenjeni zaposlenosti v javnem sektorju, pa tudi plače v zasebnem sektorju nazadujejo, medtem ko v javnem še naprej rastejo.

Ob že več kot očitni gospodarski krizi se je zaposlenost v javnem sektorju v četrtem četrtletju lani povečala za 1,4 odstotka. Med visoko gospodarsko rastjo se je izdatek za zaposlene v javnem sektorju močno zmanjšal, zdaj pa je pričakovati ravno nasprotno, saj so ti izdatki izrazito prociklično naravnani. Če bi striktno izvajali reformo, bi se plače tudi zaradi minulih poplačil zvišale celo za 30 odstotkov, izdatki bi pa tako v času recesije poleteli v nebo.

Ko omenjate poplačila za nazaj - veliko se je ugibalo, ali so ta sredstva privarčevana, kot je trdila prejšnja vlada, ali teh sredstev sploh ni.

Čisto nič ni privarčevano. Vsa poplačila bodo tekoči izdatki iz tekočih prihodkov. Iz statistične perspektive smo sicer razmišljali, ali bi bilo smiselno te izdatke obračunati za nazaj, vendar zakon veleva, da gre neposredno za sedanje izdatke, zato bo to pomenilo še višji primanjkljaj. Ob zmanjševanju prihodkov zaradi davčne reforme ekonomske razmere preprosto ne dopuščajo visoke rasti plač v javnem sektorju.

Koliko bi prihranili ob na primer desetodstotnem znižanju plač javnih uslužbencev?

V letu 2008 bi to po zelo splošni oceni pomenilo prihranek v višini odstotka BDP (okoli 370 milijonov evrov, op. p.). Ključni problem so razmeroma visoke plače v javnem sektorju v primerjavi z zasebnim sektorjem, čeprav bi zrcalno lahko rekli, da so primarni problem prenizke plače v zasebnem sektorju. Vendar je to že problem strukture gospodarstva, ki v veliki meri temelji na nizkih plačah. Paradoks je, da so ta razmerja danes enaka tistim ob osamosvojitvi, torej taka, kot so bila v prejšnjem sistemu. Tukaj se ni nič spremenilo. Problema visokih izdatkov v javnem sektorju po mojem mnenju ne bo mogoče rešiti z zniževanjem plač, temveč bolj s postopnim znižanjem zaposlenosti. Še bistveno več je mogoče prihraniti tako pri tekočih kot pri investicijskih izdatkih, tudi na kratek rok.

Pomoč podjetjem v krizi bi lahko zelo obremenila državo. Že v lanskem letu je bilo izgub iz tega naslova za okoli 30 milijonov evrov, letos pa jih najbrž lahko pričakujemo še več. Kdaj se določena pomoč države podjetju izkaže kot njen primanjkljaj?

Treba je razlikovati med neposredno pomočjo države, kot so subvencije za skrajšani delovni čas, in poroštvi države, ki ne sodijo v primanjkljaj države, dokler ne zapadejo. Statistiki imamo tudi pravilo tako imenovanih sistematičnih poroštev - če podjetje tri leta zapored ne more plačati svojih posojil, potem celotno posojilo prevzamemo v primanjkljaj. Že ob tako imenovanem prvem klicu podjetja lahko celotno posojilo prenesemo na primanjkljaj.

Koliko je sicer izdanih tovrstnih posojil?

Slovenija ima razmeroma visok odstotek izdanih poroštev, predvsem na račun Darsa in Slovenske izvozne družbe. V zadnjih letih je sicer zapadlo izjemno malo teh poroštev. Upoštevanja vredne pomoči države so tudi dokapitalizacije podjetij, kjer v primeru, da gre za investiranje oziroma dokapitalizacijo v slaba podjetja, statistiki to upoštevamo kot primanjkljaj države. Tega je bilo veliko v času slovenske razvojne družbe pred letom 2000. V letu 2001 je bilo tako za dokapitalizacijo slabih podjetij, ki sodi v primanjkljaj države, porabljenih celo približno 0,3 odstotka BDP. Ne smemo pozabiti na svetle izjeme, ko so se podjetja izvlekla, na primer Slovenska industrija jekla.

Kaj pa sanacija bank v začetku devetdesetih let?

V teh primerih ni šlo za dokapitalizacijo, temveč za prevzem dolga, ki ga je izvedla država. Velik problem s tega vidika je predstavljal tudi prevzem dolga slovenskih železnic.

Če hipotetično predpostavimo, da bi ustanovili slabo banko in v ta namen izdali obveznice, s katerimi bi kupili slabe naložbe v bankah, bi to najbrž tudi vplivalo na dolg, če že ne na primanjkljaj? Čeprav je res, da bi država konec koncev s kasnejšo odprodajo teh naložb celo profitirala.

Na tem področju še ni vse določeno in tu bomo imeli statistiki še veliko dela. Tudi evropsko komisijo zanima, s kakšnimi ukrepi se bomo spopadli s finančno krizo, saj poteka obsežna debata, kaj pri teh ukrepih je relevantno za računanje primanjkljaja. Vprašanje je, kdaj se bo kaj izkazalo kot kapitalski transfer in kdaj ne. Gotovo v primerih, ko bo šlo za slaba podjetja ali neizterljive dolgove. V letošnjem letu je povečanje dolga države mnogo večje kot sam primanjkljaj. To je predvsem posledica izdaje obveznic, ni pa rečeno, da kaj od tega "presežnega" dolga konec koncev ne bo končalo kot primanjkljaj. Sploh če bo del "presežnega" dolga države namenjen pomoči gospodarstvu. Večja ko je razlika med napovedanim povečanjem dolga in dejanskim primanjkljajem, bolj nas lahko boli glava, kaj se skriva za tem povečanjem dolga, sploh ker ne poznamo obsega krize. Kaj lahko se namreč izkaže, da je posojilo zdravemu podjetju danes posojilo slabemu podjetju jutri. Komisiji bomo morali posredovati ves seznam pomoči in vse skupaj tudi opremiti s številkami.

Vlada je napovedala varčevalne ukrepe, s katerimi bi primanjkljaj kljub vsemu nekoliko ukrotili. Kje in kolikšen je po vašem mnenju manevrski prostor vlade?

Tukaj ne gre za to, za koliko vlada lahko zmanjša porabo, temveč za koliko jo bo morala zmanjšati. Država bi sicer rada povečevala naročila in izdatke, samo problem je v tem, da nimamo rezerv. Če se dogovorimo, da noben primanjkljaj, niti dolg oziroma zadolžitev, ni problem, potem ni nobenih težav. Na vedenjski ravni je država zelo podobna "slabemu podjetju": slabše ko mu gre, bolj se zadolži. Primanjkljaj nikakor ne bi smel biti zgolj rezidual (preostanek).

Rezidual?

Analitiki opažamo, da so izdatki proračuna zelo visoki v zadnjem četrtletju. Ker denar konec leta ostaja, se ga začne pospešeno trošiti. V tem pogledu zelo izstopajo investicije, ki se v zadnjem četrtletju zelo hitro povišajo tako na lokalni kot na državni ravni - skoraj 60 odstotkov investicij je izvedenih v zadnjem četrtletju.

Gre torej za porabo presežnih sredstev in ne za neko načrtno investiranje?

In za ustvarjanje načrtovanega primanjkljaja. Torej ni cilj, da bi se primanjkljaj znižal, temveč se preprosto porabi preostanek denarja. Nič drugače sicer ni niti v gospodarstvu, vendar se tam troši, če so ustvarjeni dovolj veliki dobički. Šele v krizi se vidi, katera podjetja so dobra. Tu države ni. Prav zato se je oblikovala teza, da je prav v krizi edini izhod največja možna kontrola izdatkov. Vedeti moramo, da je razmeroma majhen dolg (konec leta 2008 22,8 odstotka BDP) in strošek njegovega financiranja (strošek obresti, 1,2 odstotka BDP) pri nas temelj zdravih in stabilnih financ. Če po kriza dolga, se bodo te številke zelo hitro povečale, lahko se tudi povečajo za dvakrat.

V zadnjem času je na tapeti napovedovanje, predvsem zaradi velike razlike v Umarjevi jesenski in zadnji napovedi. Kot opažamo tudi v medijih, je slovenski statistični urad eden izmed počasnejših, kar zadeva objavo podatkov o gospodarski rasti, to pa najverjetneje vpliva tudi na ažurnost napovedi. Se mogoče motimo?

Uradni rok za pošiljanje četrtletnih podatkov je 70 dni. Evropska komisija je sicer vedno vodila politiko pošiljanja podatkov v 60 dneh, vendar pa brez zakonske podlage. Res je, da smo trenutno še ena redkih držav, ki te želje ne izpolnjujemo, vendar bomo že v letošnjem letu poskušali preiti na 60-dnevno poročanje.

Kaj pa vam onemogoča hitrejše poročanje?

Problem je v virih. Sicer pa je v Evropi uveljavljena tudi tako imenovana hitra ocena, za katero velja rok 45 dni. Tega v Sloveniji še ni. Naš problem je namreč majhnost gospodarstva, ki pomeni visoko volatilnost podatkov med posameznimi meseci, pri čemer so za oceno gospodarske rasti ključni podatki o izvozu in uvozu. Vedeti moramo, da je relativna teža izvoza-uvoza pri nas štiri- do petkrat večja kot v velikih državah. In zaradi visoke volatilnosti podatkov bi bila napoved, ki temelji na podatkih zgolj dveh mesecev, v Sloveniji manj kakovostna. To bi konec koncev vplivalo tudi na kakovost končnih podatkov in to je razlog, zakaj sami nismo posebno naklonjeni hitri oceni in bomo raje vztrajali pri kakovosti podatkov. Čim hitreje bomo sicer poskušali preiti na 60-dnevni rok, vendar menim, da desetdnevna razlika niti za Umar ne pomeni posebnih težav.

V javnih financah se nam torej obeta težko obdobje. Čeprav se kot statistik ukvarjate z zgodovino, vas bi vseeno glede na vaše izkušnje izzval z vprašanjem, kdaj lahko znova pričakujemo zelene številke v javnih financah?

Še lep čas ne.

srecko.zimic@dnevnik.si