Banki ne moremo ukazati, da določenega posojila ne sme odobriti

Zavezani smo varovanju zaupnih podatkov in zato teh podatkov ministrstvu ne smemo razkrivati. Ministrstvo ima neposreden odnos z banko, tako da bodo morali te podatke pridobiti od banke neposredno, je na vprašanje, ali bo Banka Slovenije nadzirala banke, da ne bodo te z državno pomočjo pridobljenih sredstev uporabljale za financiranje ali refinanciranje menedžerskih posojil, odgovoril član sveta Banke Slovenije Božo Jašovič. 

Na seji sveta banke ste včeraj (pogovor smo posneli v sredo, dan po seji sveta banke) razpravljali o trenutnih razmerah v bančnem sistemu. Kakšne so?

Gre za predhodne, nerevidirane rezultate, banke še namreč niso zaključile svojih bilanc. Je pa že jasno, da bo lanski dobiček bank za tretjino nižji kot leto pred tem, kar smo tudi pričakovali. Banke so naredile tudi več oslabitev kot predlani, predvsem na račun padca cen vrednostnih papirjev. Več oslabitev opažamo tudi pri posojilih, kar pripisujemo nekoliko večji previdnosti bank. To ocenjujemo kot primerno glede na pričakovan razvoj v gospodarstvu letos. Deloma je več slabitev tudi posledica naših opozoril, saj smo banke pozvali, naj vodijo zelo konservativno politiko pri svojih naložbah v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi. Oblikovali smo mnenje, da če so padci cen vrednostnih papirjev dolgotrajni in znatni, torej ko vrednost delnice pade za več kot 40 odstotkov, morajo banke beležiti izgube v breme dobička in ne v breme kapitala. Banke so to upoštevale. Zato so oslabitve tudi dosti večje. Po naših podatkih so se lani povečale za 77 odstotkov.

So se razmere na medbančnih trgih v Evropi že kakor koli izboljšale po tistem, ko so države v zadnjih mesecih v bančni sektor vlile desetine milijard evrov? Ali imajo naše banke že kaj več možnosti pridobiti dolgoročne vire financiranja?

V Sloveniji še ni uresničen noben ukrep. Nobeno poroštvo še ni bilo izdano, še manj da bi država bankam odobrila kakšno posojilo. Bankirji zdaj iščejo možne vire na kapitalskih trgih in ugotavljajo, po kakšni ceni so sploh dosegljivi. Najprej je na trg seveda morala država z obveznico, da imajo poslovne banke neko referenčno ceno. Bankirji so to čakali, zdaj so na vrsti sami. Preden pa oddajo vlogo za poroštvo na SID banko, morajo dobiti zagotovila potencialnih vlagateljev, da jih bodo pripravljeni financirati. Za male banke po naši oceni poroštva niso primerna. Nekatere niti nimajo mednarodnih bonitetnih ocen, zato verjetno tudi računajo na kakšne druge oblike pomoči države. Z bankami se nameravamo v najkrajšem možnem času sestati, da se seznanimo, ali se bodo odločile za katerega od ponujenih ukrepov in v kakšnem obsegu.

Glede na to, da se banke niso poslužile še nobenega ukrepa (pogovarjali smo se, preden je vlogo oddala Nova Ljubljanska banka), ali je mogoče sklepati, da banke državne pomoči ne potrebujejo ali da so ukrepi predragi?

Ne, tako ne moremo sklepati. Se pa banke zavedajo pogojev, ki jih postavlja država. Predvsem so problematizirale pogoje glede prepovedi izplačevanja dividend. Za tiste banke, ki kotirajo na organiziranem trgu in kjer so vodstva dala zaveze glede izplačevanja dividend, so takšne rigorozne omejitve lahko ovira. Odganjajo lahko potencialne investitorje, ki so pripravljeni sprejemati največja tveganja. Po drugi strani pa razumemo tudi državo. Ne more dajati denarja, hkrati pa dopuščati lastnikom, da izčrpavajo banko z izplačili dividend.

Ali je mogoče kakor koli obiti ta pogoj države?

Ne vemo natančno, ali bo veljala popolna prepoved ali pa bo z bankami, ki bodo zaprosile za poroštva, sklenjen kakšen drugačen dogovor.

Bo to preverjala Banka Slovenije?

Ne, to bosta počela SID banka in ministrstvo za finance. Sicer smo pa tudi mi že predstavili naše stališče, naj banke letos dividend ne izplačajo, da bodo laže prevedrile težko leto. Upamo, da bo večina bank oziroma njihovih lastnikov to upoštevala.

Bi po vaši oceni morali biti podatki o tem, kateri banki bo država dodelila garancije in posojila, javno objavljeni?

Če sodimo po mednarodnih izkušnjah, imajo banke in bankirji mešane občutke, ko se odločajo za takšne ukrepe. Banke so lahko stigmatizirane zaradi prejema državne pomoči, kar jim na trgu lahko povzroči veliko škode. Odločitev zato ni enostavna. Težave, s katerimi se trenutno soočajo banke pri nas, so sistemske. Pretekla gospodarska rast se je financirala pretežno s posojili prek bank. Tujih neposrednih investicij je bilo zelo malo, tuje varčevanje, ki je bilo potrebno za financiranje visoke gospodarske rasti, je zato v Slovenijo prišlo prek bančnega sektorja. Zdaj, ko so mednarodni medbančni viri presahnili, banke težko obnavljajo tuja posojila, ki zapadajo. Če bodo banke po posojilih in poroštvih posegle, zato da bodo zagotavljale posojila gospodarstvu, bodo to verjetno primerno sporočile javnosti. Če ti ukrepi ne bodo zadoščali, pa bo treba poseči po drugih nekonvencionalnih ukrepih.

Kaj imate v mislih?

Težko rečem. Lahko pa se zgledujemo po tujih vzorih. Na primer, ameriška centralna banka je zaobšla finančni sistem in začela neposredno kupovati papirje solidnih nebančnih družb, da jim zagotavlja likvidnost.

Banka Slovenije je do pred kratkim uporabljala tako imenovani varnostni filter, ki predvideva oblikovanje rezervacij za izgube iz posojilnega tveganja. Najbrž imate zato zelo dober pregled nad kakovostjo terjatev v slovenskih bankah.

V javnosti je morda iluzija, da bi morali vse vedeti. Vendar to ne drži. Vodstva bank so tista, ki odločajo, kolikšna tveganja bo banka prevzemala. Banka Slovenije kot nadzornik informacijo dobi šele ex post, ko je posel že sklenjen in ko banka pošlje redna poročila. Doslej je bilo to poročanje četrtletno, od aprila pa bomo zahtevali mesečno poročanje. Na osnovi poročil naredimo analize in vidimo, kakšen je portfelj bank. Če imamo indice, da bi bilo dobro podrobneje pregledati portfelj, opravimo nadzor v banki. Določene, predvsem večje in bolj tvegane izpostavljenosti preverimo, ne pregledamo pa vseh posojil vseh komitentov. Ugotavljamo predvsem, kako banke upravljajo kreditno tveganje, likvidnostno in druga tveganja, kakšno kontrolno okolje imajo, ali spoštujejo regulativo, ki je v zvezi s tem predpisana, ne moremo pa ji ukazati, da določenega posojila ne sme odobriti. Če ugotovimo, da ne upoštevajo pravil, jim lahko naložimo ukrepe. Na primer, pri kreditnih tveganjih lahko predpišemo dodatne oslabitve, če obstajajo jasni dokazi, da komitent posojila ne bo vrnil v celoti. Prav tako lahko zahtevamo, da morajo določene postavke razvrstiti v regulatorno bolj tvegane, za kar morajo oblikovati več kapitala. To smo na primer zahtevali za posojila, namenjena prevzemnim aktivnostim, za katere morajo banke zagotavljati za 50 odstotkov več kapitala kot sicer. To smo storili novembra 2007.

Kaj pa ste bankam naložili v zvezi z zavarovanjem posojil z delnicami?

Posojila niso vedno zavarovana. Banka mora oceniti, kolikšna je potrebna oslabitev, če obstajajo razlogi, da komitent posojila ne bo v celoti vrnil. Če je posojilo zavarovano, lahko banka oceni tudi poplačilo iz unovčenega zavarovanja. Če to ne zadošča za poplačilo posojila, mora prav tako narediti oslabitve. Banke si zato prizadevajo vzdrževati primerna zavarovanja pri tistih komitentih, kjer denarni tok iz dejavnosti ne zagotavlja v celoti vračila posojila.

Torej smo zato v zadnjem času priče toliko zahtevam bank po dodatnih zavarovanjih tistih posojil, ki so bila zavarovana z delnicami oziroma sploh niso bila zavarovana?

Vedeti morate, da je primarni interes banke povrniti posojen denar. Njen interes ni postati lastnica neke gospodarske družbe.

Kakšna je verjetnost, da banke spremenijo svoje terjatve v lastniške deleže?

Mislim, da je to ena zadnjih možnosti, za katero bi se banke odločile. Vse bodo naredile za to, da ohranijo svojo terjatev in si povrnejo posojena sredstva. Je pa seveda na koncu možnost, da konvertirajo posojila v deleže, prevzamejo pobudo in prestrukturirajo podjetje.

Koliko slabih terjatev imajo naše banke v svojih bilancah po vaših podatkih?

Te kategorije ni mogoče enolično določiti. Običajno jih merimo na osnovi tega, koliko oslabitev je narejenih na tvegano aktivo. Oslabitev je po naših podatkih v slovenskih bankah za okoli 2,8 odstotka tvegane aktive. V primerjavi z drugimi državami v Evropi je to precej več. To bi kdo lahko interpretiral, kot da imajo naše banke precej slabši portfelj. Ampak to ne drži. Ta raven odraža konservativnost regulative na tem področju, ki je veljala do leta 2006, deloma pa tudi nekoliko večjo previdnost bank. Po uvedbi mednarodnih standardov računovodskega poročanja pa so banke pri tem precej omejene, saj lahko banka oslabitev naredi šele, ko nastopijo jasni znaki, da komitent posojila dejansko ne bo mogel več vrniti. V Banki Slovenije menimo, da je to že prepozno in da bi banke morale oslabitve narediti že prej.

Koliko bilančne vsote bank je namenjene za posojila za menedžerske odkupe podjetij? V javnosti se pojavljajo zelo različne številke, natančnih podatkov pa Banka Slovenije ni nikoli sporočila.

V zadnjem poročilu o stabilnosti smo zapisali, da je tega za okoli 1,2 milijarde evrov. A včasih ni jasno, ali je posojilo namenjeno prevzemu ali financiranju obratnih sredstev. Kjer je bilo posojilo odobreno pravni osebi, ki je bila ustanovljena za namene prevzema nekega podjetja, je to enostavno. Če pa gre za posojilo družbi, ki ima tudi svojo dejavnost, pa ni mogoče ugotoviti, kolikšen delež je bil namenjen prevzemnim aktivnostim. Po anketi med bankami spomladi lani naj bi bilo teh sredstev za okoli milijardo evrov. Ob tem je treba poudariti, da gleda Banka Slovenije z vidika tveganj kot eno tveganje izpostavljenost banke do določene skupine formalno ali neformalno povezanih podjetij. Ne glede na to, za kakšne namene so bila odobrena posojila. Tudi bankirji morajo to gledati kot eno tveganje. Prevzemne aktivnosti smo izpostavili predvsem zato, ker so deloma prispevale k visoki posojilni rasti v letu 2007. Posledica kreditiranega prevzema podjetja pa je, da so podjetja, ki so tarče prevzema, bolj zadolžena in zato bolj občutljiva za šoke iz okolja. To velja tudi na primer za nekatere ciklične panoge - gradbeništvo, trgovino in dobavitelje avtomobilske industrije, kjer finančni vzvod lahko multiplikativno deluje na izgube v času recesije

Ali pred približno dvema letoma, ko je financiranje prevzemov in finančnih holdingov začelo polniti medije, še niste imeli indicev, da bi bilo treba ta posojila šteti med bolj tvegana?

K izdaji priporočila bankam nas je spodbudil razmah teh aktivnosti v letu 2007, deloma že v letu 2006. Zato smo začeli izpostavljenosti bank do prevzemnih posojil in finančnih holdingov, ki se ukvarjajo s prevzemi, prištevati med bolj tvegane.

Če vzamemo konkreten primer nedavnega posojila NLB Merkurju. Kako odgovarjate na očitke, ki so se pojavili v javnosti, da gre pri tem posojilu zgolj za, če lahko tako rečemo, modifikacijo menedžerskega posojila v "nemenedžersko" zaradi pogoja države, da banke z državno pomočjo pridobljenih sredstev ne bodo smele uporabljati za refinanciranje menedžerskih posojil?

Posamičnih poslov ne morem komentirati.

Pa vendarle, ali je ta pogoj po tem še sploh smiseln?

Seveda, preprečeval bo odobravanje novih posojil za menedžerske prevzeme.

Ali bi bilo smiselno slabe terjatve v tem trenutku že izločiti iz bank? Veliko se govori o slabi banki.

Ne. To je smiselno tam, kjer je obseg slabih terjatev tako velik, da hromi delovanje bančnega sistema oziroma delovanje sistemsko pomembne banke. Pri nas takšnih razmer ni. Medbančni trg ne deluje zaradi velike mere nezaupanja med bankami.

Gospodarstvo že opozarja na težave. Predvsem zaradi neobstoja dolgoročnih posojil. Podjetja so decembra delala v znatno manjšem obsegu in ob upoštevanju plačilnih rokov 90 ali 120 dni se bodo marca ali maja znašla v likvidnostnih težavah.

Eno je, če je plačilo zamaknjeno in podjetje potrebuje financiranje, da bo to obdobje premostilo, drugo pa, če podjetje ne proizvaja. V tem primeru je vprašanje, ali so banke dolžne zagotavljati posojila. Menim, da bodo podjetja, ki bodo imela naročila, pri bankah dobila posojila.

Če se dotaknemo še zadnjega reprogramiranja posojil Istrabenzu. Denarja, ki bi ga banke dobile s plačilom teh posojil, verjetno ne bo. Ali lahko to privede do tega, da bodo banke še manj sposobne kreditirati prebivalstvo?

Trenutna nesposobnost vračila posojil še ne pomeni, da komitent ni sposoben vrniti posojil na daljši rok, če je solventen. Saj banke tudi prebivalstvu dajejo stanovanjska posojila na 15, 20 let in več. Prebivalci tega prav tako ne morejo takoj vrniti. To je funkcija bank, da kreditirajo podjetja, prebivalstvo, kratkoročno in dolgoročno. Osnovna naloga bank je tudi transformacija ročnosti. Vsi imamo račune pri bankah, želimo biti likvidni, razpolagati s tem denarjem vsak dan. Banka pa iz teh sredstev odobrava tudi dolgoročna posojila, za kar mora imeti tudi del dolgoročnih virov. Na tak način lahko ublaži nihanja v likvidnostnih potrebah komitentov. Prepričanje, da banka ne more kreditirati drugih, če ne more dobiti vsak dan vrnjeno posojilo, je napačno. Vsekakor pa se njena kreditna sposobnost zmanjšuje, če kreditira komitente, ki posojil tudi na daljši rok ne morejo vrniti, ker so nesolventni.

Evropska centralna banka (ECB) je začela ob pojavu krize zagotavljati neomejena kratkoročna sredstva. To naj bi trajalo do aprila, nato bodo preučili položaj. Kolikšna je verjetnost, da bodo znova vzpostavili običajna pravila izposoje?

Te operacije niso klasične operacije, s katerimi ECB izvaja denarno politiko. Nadomeščajo odsotnost medbančnega trga tako, da bankam zagotavljajo neposredno likvidnost. Menimo, da so te operacije dobre in da se je ECB odzvala pravi čas. Vendar banke te likvidnosti ne morejo uporabljati za dolgoročno financiranje gospodarstva. Če banka dobi dveletno, triletno posojilo, lahko brez težav odobrava posojila s podobno ročnostjo gospodarstvu. Vir ECB pa je kratkoročen. ECB niti ni dala nobenih zagotovil, da bo še naprej zagotavljala neomejeno likvidnost. V Banki Slovenije sicer ocenjujemo, da se razmere niso tako spremenile, da bi ECB kar čez noč omejila dostop do teh sredstev.

Kaj je z možnostjo prenosa premoženja Banke Slovenije iz tujine nazaj v Slovenijo?

Gre za premoženje Banke Slovenije, ki ga imamo na mednarodnih trgih v različnih inštrumentih. Problem v zvezi s tem je financiranje oseb javnega sektorja, ki pa je po 101. členu pogodbe o ustanovitvi EU prepovedano. V Sloveniji je nekaj bank, ki se prištevajo med osebe javnega sektorja, ker ima država ali večinski delež ali pa prevladujoč vpliv. Stališča ECB v zvezi s tem še nismo dobili. Brez formalnih zadržkov pa lahko investiramo razpoložljiva sredstva v preostale banke.

Koliko je tega premoženja?

Obseg sredstev, ki bi ga investirali v slovenske banke, je odvisen od razpoložljivega denarnega toka iz naslova obstoječih naložb.

Banka Slovenije je pripravila predlog za oblikovanje skupnega nadzora nad finančnim trgom. Po neuradnih informacijah predvideva združitev Agencije za trg vrednostnih papirjev, Agencije za zavarovalni nadzor in dela Banke Slovenije pod okriljem slednje. ATVP in AZN temu nasprotujeta. Ali lahko poveste kaj več o tem predlogu?

O skupnem nadzoru bom povedal zelo malo. Lahko potrdim, da smo pripravili dokument, razpravljali o njem in ga posredovali ministrstvu za finance z namenom, da bo organiziralo argumentirano razpravo udeleženih strani. Želimo biti korektni in ne želimo dajati javnosti delne informacije. Želimo, da se najprej opravi argumentirana razprava in potem vlada kot predlagatelj sistema nadzora v Sloveniji pove, kaj je zanjo sprejemljiva kompromisna rešitev. Še najmanj pa ob tem želimo kritizirati druge nadzorne inštitucije in jim očitati, da bi morali delati nekaj, za kar niso pristojni.