Hrana se je sicer podražila za 2,5 odstotka, medtem ko so se brezalkoholne pijače v povprečju pocenile za 0,2 odstotka. Med prehrambenimi izdelki so se najbolj zvišale cene mleka, mlečnih izdelkov in jajc (v povprečju za 9,8 odstotka), olja in maščob (za 6,2 odstotka), mesa (za 2,6 odstotka) ter zelenjave (za 1,9 odstotka).


"Inflacija je povsem ušla izpod nadzora," je visoko rast cen - v zadnjem letu 5,1, oktobra 0,7 odstotka - komentiral Dušan Mramor, dekan ekonomske fakultete v Ljubljani. "Nesprejemanje dejstva, da so vzroki sistemske narave, in opustitev sprememb nas vodita v portugalski model." Tako bi po njegovem mnenju bila močno prizadeta slovenska konkurenčnost. "Ob taki vladni politiki bi bilo verjetno bolje, če evra sploh ne bi prevzeli."

Z njim se deloma strinja tudi Marjan Senjur z ekonomske fakultete v Ljubljani, ki kot glavni vzrok za rast cen vidi v presežnem povpraševanju. "Tu so trije glavni objekti - država, ki ima kljub vsemu deficit, javna podjetja (Dars), ki so dobila visoka poroštva države, in ne nazadnje tudi prebivalstvo, ki se pospešeno zadolžuje." Kot opozarja Senjur, višja inflacija znižuje realne obrestne mere za posojila, kar podjetja še bolj spodbuja k investiranju, potrošnike pa k trošenju - in posledično viša povpraševanje. Na drugi strani pa slovenska podjetja zaradi višjih domačih cen izgubljajo konkurenčnost na tujih trgih. Po njegovem mnenju bo Slovenija, če bo beležila okoli tri odstotne točke višjo inflacijo kot preostalo območje evra, težko obdržala konkurenčnost, saj je malo verjetno, da bi naša produktivnost tudi rasla po tako visokih stopnjah.

"Notranji dejavniki, predvsem je problematična struktura trga v prehrambeni industriji, gotovo imajo vpliv na visoko inflacijo v Sloveniji," razlaga Janez Šušteršič z Univerze na Primorskem. Prav cene hrane so po njegovem mnenju največji problem, saj po rasti teh cen Slovenija močno odstopa od držav evrskega območja. Iz tega po njegovem mnenju lahko sklepamo, da imamo nekonkurenčno okolje v trgovinski panogi in lahko trgovci stroške, povezane z višjimi plačami delavcev in izdelkov, prenašajo na potrošnike. Tudi fiskalna politika po njegovem mnenju ne sproža inflacijskih pritiskov, saj je nova napoved primanjkljaja manjša od prejšnje napovedi, "tako da bi težko govorili o ekspanzivni ekonomski politiki".

Senjur opozarja na morda še najbolj skrb zbujajočo stvar; to je ustvarjanje inflatorne klime, kar lahko sproži, da se pričakovanja začnejo vključevati v cene. To bi namreč še pospešilo inflacijo. Z njim se strinja tudi Šušteršič, ki kot primer ugodnega stanja v gospodarstvu navaja klimo pred vstopom v območje evra, ko so bila inflatorna pričakovanja na nizki ravni, kar se je izrazilo tudi v nižji inflaciji.