Po izkušnjah borznikov vlagajo slovenski vlagatelji predvsem v tako imenovane turbocertifikate oziroma certifikate s finančnim vzvodom, ki omogočajo doseganje potenciranih donosov, vendar po drugi strani tudi potenciranih izgub. Tveganje je še večje, saj imajo takšni certifikati tudi tako imenovano knock-out mejo oziroma oviro. Če delnica ali indeks, na katerega je certifikat vezan, doseže določeno vrednost, ga izdajatelj preprosto likvidira.
To se je nedavno zgodilo pri certifikatih Erste Bank na delnico madžarskega farmacevta Gedeona Richterja, ko so se zadnji posli sklenili pri tej meji in je izdajatelj certifikat likvidiral. Pri tem so tudi slovenski vlagatelji in nekatere od naših bank ter borznih hiš imele čez noč več kot 40-odstotno izgubo.
Da so turbocertifikati namenjeni špekulativnim vlagateljem in niso mišljeni kot način dolgoročnega varčevanja, dokazuje tudi opozorilo Raiffeisen Krekove banke, da so certifikati z vzvodom špekulativni produkti in so običajno namenjeni kratkoročnim naložbam. Spremlja jih visoko tveganje, v nekaterih okoliščinah je mogoča celo izguba investiranih sredstev v celoti. Če delnica oziroma indeks, na katerega je certifikat vezan, izgubi desetino vrednosti, se lahko izguba pri turbocertifikatih meri tudi v višini od 30 do 50 odstotkov, odvisno od vzvoda.
Poleg tega velja omeniti tudi skromno likvidnost pri certifikatih, vezanih na naše najlikvidnejše družbe. Pozabiti ne gre niti, da mora izdajatelj certifikata, če vlagatelj tega proda, hkrati prodati tudi delnice istega izdajatelja, s čimer vpliva na višino osnovnega instrumenta.
matjaz.polanic@dnevnik.si