Ravno neizpolnjena vprašanja na tem področju so pripeljala do formiranja novih oblik podpore, saj se je tako strokovna kot laična javnost ukvarjala le z nekaterimi področji, ki pa so pogosto presplošna in premalo povezana z individualnimi izkušnjami v doživljanju nosečnosti.
Tako je doula zasedla posebno mesto na tem področju, saj poskuša s svojim delovanjem zapolniti to praznino. Termin sicer izhaja iz antične Grčije in v dobesednem prevodu pomeni žensko, ki služi, idejo pa so nekatere družbe v zadnjih tridesetih letih ponovno obudile in vpletle v obstoječ repertoar v celostni oskrbi ženske med porodom. 

Nina Jenštrle, ki svojo dejavnost opravlja samostojno in ni vezana na nobeno krovno organizacijo, pa vendar ni edina doula v Sloveniji, saj se jih je v zadnjih dveh letih za ta poklic izobrazilo okoli petindvajset žensk, ki svojo delo opravljajo bodisi bolj bodisi manj aktivno, nekatere tudi ob obstoječih rednih zaposlitvah. Vse skupaj pa predstavljajo medsebojno podporo in zibelko idej za boljšo prihodnost njihovega poklica. Več o zanimivem in pri nas novem poklicu doule in Ninini dejavnosti lahko preberete tudi na njeni spletni strani: www.rojstvoljubezni.si.

Z vsem se srečamo z nekim namenom

Nina Jenštrle je kot hčerka samohranilke in velik del prostega časa v otroštvu preživela sama, vendar je bil zanjo to prijetno izkoriščen čas za prebiranje knjig in udejstvovanje v umetnosti, ki jo je izražala skozi ples in slikanje. »Jaz še zdaj ne vem, kaj je to dolgčas. Spomnim se, ko so mi prijatelji razlagali o tem, kako so se dolgočasili kot otroci in jaz iskreno nisem vedela, o čem govorijo.«

Kot mlada gimnazijka je vstopila v obdobje poglabljanja vase, zato so se na seznamu njenih ljubezni pojavile nove. Tako jo je v času gimnazije poleg umetnosti začela zanimati tudi psihologija, veda, ki jo je popeljala skozi študij na univerzi.

»Študij psihologije pa kljub vsemu ni bil tisto, kar sem pričakovala. Pri študiju psihologije na Filozofski fakulteti je dosti več poudarka na znanosti kot na duši, mene pa je ta zanimala bolj in še na drugačne načine,« pojasnjuje Nina, ki se je sicer še vedno ukvarjala s plesom ter temu namenila tudi večji del pozornosti v diplomskem delu, ki ga je spisala na temo plesno-gibalne terapije.
V veliki želji, da bi združila ples in njeno poklicno usposobljenost, si je po končani fakulteti delo začela iskati ravno na tem področju, ki je bilo takrat še v povojih. »Po enem letu iskanja nisem bila več izbirčna«, pravi Nina in tako sprejela delo z odvisniki od trdih drog. V tem okolju je zdržala dve leti: »Izkušnja je bila močna in sem jo intenzivno doživljala še nekaj časa po tem … V življenju gledam na izzive tako, da če me nekaj sreča, pogledam, zakaj me je srečalo. Hkrati znam presojati, kdaj sem izvedela vse, kar mi je bilo namenjeno in je čas, da odrinem naprej.«

Sledilo je bolj mirno petletno obdobje, ki ga je zaznamovalo materinstvo in vpis na Duhovno univerzo, kjer pa se je končno lahko posvetila temam, ki so jo od nekdaj tako privlačile: »Tukaj sem dobila odgovore, ki sem jih iskala že med študijem psihologije. To je bilo eno mojih najbolj dragocenih šolanj,« nostalgično opiše Nina, ki pridobljen odnos do duhovnosti še vedno neguje skozi prizmo zasebnega življenja ter poklica doule.

Doula: simbioza ljubezni, želja in znanj

V iskanju tiste prave kombinacije znanja in želja, združenih v enem poklicu, je Nina v svoje življenje priklicala svojo staro ljubezen: »Že v osnovni šoli sem bila navdušena nad babištvom in ginekologijo ter že kot otrok prelistala veliko tovrstne literature. Bila sem popolnoma prevzeta nad dejstvom, da se v nekem določenem trenutku iz ženskega telesa rodi novo bitje. Privlačilo me je nasprotje, da je lahko nekaj tako naravnega in običajnega, hkrati nekaj tako zelo posebnega.«
Priložnost, da opravlja delo, ki združuje vse želene prvine, je Nina našla v douli, katere delo je spoznala na prvi delavnici za doule v Sloveniji. S skupino petindvajsetih pogumnih žensk, ki so se našle iz vseh koncev in vetrov, se je odločila opravljati pri nas povsem pionirsko delo. »Takrat se je v Sloveniji začelo dogajati nekaj novega in prav posebnega. Našle smo se ženske, ki nam ni vseeno, kako se novi otroci rojevajo.«

Ker je doula v Sloveniji nekaj novega in svežega, Nina še vedno veliko energije porabi samo za opisovanje svojega dela. »K meni navadno pristopajo zelo informirane ženske oziroma pari, ki se zavedajo pomena nosečnosti in poroda ter ne želijo oditi v porodnišnico nepripravljeni. Takrat se začnejo ozirati za možnostmi in naletijo tudi na doulo, ki ponuja raznolike stvari. Navadno to pomeni, da se najprej spoznamo, potem pa se pogovarjamo o njunih porodnih željah in podpori, ki jo potrebujeta. Lahko jima predam tudi uporabna znanja, kot je učenje dihanja, različnih porodnih položajev, masaže, kako blažit bolečino, kako ozavestiti strah - odvisno od tega, kaj par zanima.«
Bistvo je, da par, ki se v pričakovanju otroka odloči, da bi imel ob sebi doulo, pridobi zaveznico, ki s svojim znanjem in izkušnjami nudi podporo tam, kjer jo želita.

V dveh letih delovanja je kot doula skozi obdobje nosečnosti in zgodnjega starševstva pospremila že veliko število parov, ki se z mesecem v mesec povečuje. Nad odzivi svojih varovancev je navdušena in jo bodrijo ob premagovanju ovir na poti, ki ni lahka, saj Nina in ostale doule v Sloveniji, opravljajo pionirsko delo: »Veliko je zidov na katere naletiš in spodbude mi pomagajo, da se vsakič ponovno zavem, da delam prave stvari.«