Niko Kač je vodenje tedaj še celjske podružnice  Ljubljanske banke - kasneje se je preoblikovala v Banko Celje, prevzel leta 1987. Banko je kot predsednik uprave vodil vse do svoje upokojitve leta 2008. Ko je leta 1987 prevzel vodenje celjske podružnice Ljubljanske banke, se je kmalu soočil s krizo jugoslovanskega bančnega sistema, prvimi stečaji celjskih podjetij in nato z gospodarskim zlomom Jugoslavije. Med njegove najtežje poslovne in življenjske izkušnje spada razočaranje varčevalcev, ki so zaradi ukrepov jugoslovanske zvezne blagajne ostali brez svojih deviznih prihrankov. Preizkušnje so ga kalile in uspehi so se nadgrajevali tudi v procesu preoblikovanja celjske podružnice v samostojno Banko Celje ter nato dinamične rasti.

Banka si je zastavila cilj podvojitve tržnega deleža (takrat je znašal 3,1 odstotka) in uvrstitve med prvih 7 bank v državi. Z dobrimi poslovnimi potezami je banka cilje dosegla in presegla: zavzeli so 6,6-odstotni delež na slovenskem bančnem trgu in se trdno zasidrali na 5. mestu, banka pa se lahko pohvali tudi z zelo dobro mednarodno boniteto. Celjani so bili tudi med prvimi bančniki, ki so začeli z združevalnimi procesi - v 90-ih so pripojili Banko Noricum iz Ljubljane in Hmezad banko. Kot splošna banka realizirajo okoli 60 % poslovanja zunaj regije, 40 odstotkov pa znotraj in so zato tudi pomemben spodbujevalec gospodarskega utripa v svojem okolju.
 
Za svoj prispevek k razvoju je Banka Celje ob svoji 140-letnici od občine prejela priznanje Zlati celjski grb. Zlati Celjski grb pa je prejel tudi Niko Kač osebno, saj je ne samo kot bankir, ampak tudi član Kluba podjetnikov Zlatorog spodbujal podjetništvo. Opravljal je vrsto pomembnih družbenih funkcij, in sicer kot član Društva ekonomistov Celje, predsednik Aerokluba Celje in član upravnih odborih več športnih klubov. Tekom svoje plodne kariere je bil nadzornik v Združenju bank Slovenije, Cinkarni Celje, Termah Olimia, CMC Celju in Continental banki Novi Sad.