Ko je koprski okrožni sodnik Julijan Glavina bral sodbo, v kateri je nekdanjega stečajnega upravitelja Hidra Koper Braneta Goršeta na prvi stopnji spoznal za krivega kaznivih dejanj goljufije, zlorabe položaja in pranja denarja, se njegova soproga Barbara Gorše, prav tako spoznana za krivo zaradi pranja denarja, ni mogla več zadržati.
»A ste zdaj srečni?« se je obrnila proti novinarjem in predstavnikom upnikov v stečaju Hranilno-kreditne službe (HKS) Sicura. V tem primeru je bil njen soprog pred natanko letom dni zaradi zlorabe položaje že obsojen na štiri leta zapora. Odziva ni bilo, tudi Glavina se ni pustil motiti. Slaba dva metra stran je z vklenjenimi rokami sedel Gorše. Branje sodbe je iz njega izvabljalo prezirljiv nasmeh, pospremljen z zmajevanjem z glavo. Tik preden je izvedel, da bo obsojen na desetletno zaporno kazen in plačilo skoraj 50.000 evrov denarne kazni, se je zazrl proti oknu sodne dvorane. Zunaj je sijalo sonce.
Nikoli ne bomo izvedeli, ali se je Goršetu v tistih nekaj sekundah pred očmi zavrtel film njegove poti skozi slovensko tranzicijo. Vanjo je vstopil leta 1992 kot odvetnik ekipe petih slovenskih državljanov, med njimi so bili tudi pripadniki obrambnega ministrstva, ki so želeli v Celovcu ugrabiti grškega trgovca z orožjem. Nadaljeval jo je kot vrsto let eden najvplivnejših stečajnih upraviteljev, še posebno ljub Banki Slovenije. Ta ga je v začetku prejšnjega desetletja vedno znova predlagala za vodenje stečajev propadlih HKS, ki jih je – domnevno tudi zaradi lastnih napak pri nadzoru – želela pomesti pod preprogo. Gorše je že lani moral oditi iz sistema, v katerem je bil nekoč nedotakljiv. Kot pravnik, očitno vešč vseh priložnosti, ki jih ponuja luknjičasta stečajna zakonodaja, in za nameček še dobro zapisan pri sodnikih, ga je spoznal in izkoristil do popolnosti.
Kako iz stečaja izčrpati denar v štirih korakih
Od včeraj je Gorše, ki do nadaljnjega ostaja v priporu, na sodbo pa se bo pritožil, »imetnik« ene najvišjih kazni na prvi stopnji s področja gospodarskega kriminala v zadnjih letih. Dobil jo je za »hat-trick« kaznivih dejanj v širši javnosti razmeroma neznanem stečaju Hidra Koper. Iz tega je – če gre verjeti sodišču prve stopnje – ustvaril črpalko denarja za podjetja iz svojega kroga.
V prvem koraku je podjetje Ofis od upnikov Hidra odkupilo terjatve, in to po ceni, v povprečju petkrat nižji od njihove nominalne vrednosti. Tudi od Dursa, ki mu je 315.000 evrov vredno terjatev prodal za 62.000 evrov. V drugem koraku je Ofis kupljene terjatve prenesel na tri druga podjetja: BS Factor s Floride, Finesto, ki jo je obvladoval Goršetov bratranec Rudolf Trček (včeraj obsojen na leto in pol zapora zaradi pranja denarja), in Lafino Trade iz ameriške davčne oaze Delaware. Njegov lastnik je bil Duško Šarić, brat srbskega kokainskega kralja Darka Šarića. Potem ko so v stečaj vstopili pravi upniki, je sledil še tretji korak: Goršetu je čez noč uspelo čudežno napolniti stečajno maso Hidra. To je storil s štiri milijone evrov vredno prodajo nepremičnine na območju Luke Koper, za katero pa se je pozneje izkazalo, da sploh ni bila v lasti Hidra, ampak javno dobro. Zavrtel se je denarni krog. Trije novi lastniki terjatev so jih poplačali v celoti. Največji del denarja (okoli 2,1 milijona evrov) je prejelo podjetje BS Factor, od tega je po ugotovitvah tožilstva dobrih 320.000 evrov po seriji transakcij končalo pri Goršetu kot »vračilo posojila«.
Toda na okrožnem državnem tožilstvu v Kopru še vedno niso rešili uganke, kje je končal preostanek denarja s transakcijskega računa podjetja BS Factor v Avstriji, torej približno 1,8 milijona evrov. Višja državna tožilka Barbara Milič Rožman nam je zatrdila, da teh podatkov, za katere so uradno zaprosili v začetku leta, iz Avstrije še niso dobili. Za zdaj je jasno le, da je račun upravljala Goršetova desna roka Stajka Skrbinšek, nekdanja poslovna sodelavka Andrijane Starina Kosem in finančna svetovalka, ki je že novembra s tožilstvom sklenila sporazum o priznanju krivde zaradi pomoči pri zlorabi položaja in pranju denarja. Toda Skrbinškova se je na zaslišanju kot priča pred mesecem dni spomnila bore malo podrobnosti o tem, komu je nakazovala denar. Priznala je le, da je del denarja prejelo podjetje SAS Holding, ki po naših podatkih prav tako uradno domuje v ZDA, račun pa ima v Avstriji. Na vprašanje, kdo je lastnik tega podjetja, pa Skrbinškova ni želela odgovoriti, ker »bi s tem spravila sebe ali koga drugega v težave«. Kdo je dejanski lastnik SAS Holdinga, iz javno dostopnih evidenc ni mogoče ugotoviti.
Prav od uspešnosti iskanja tega denarja bo odvisno, ali bo sodišču z odvzemom premoženja uspelo »pokriti« višino premoženjske koristi, ki naj bi jo ustvaril Gorše (približno 2,2 milijona evrov). Za zdaj je sodišče odredilo zaseg treh avtomobilov starodobnikov, ki jih ima v lasti Gorše (skupno so vredni približno 250.000 evrov), hiše z 250 kvadratnimi metri bivalne površine v Savudriji, ki je od lani v lasti dveh njegovih sorodnikov, 600.000 evrov vredne terjatve, »privezane« na hišo s hipoteko, in ustanovitvenih vložkov v podjetju Finis, ki je uradni lastnik te nepremičnine. Po spominu tožilke Milič-Rožmanove je primer Hidro prvi, v katerem je sodišče obsojencu zaseglo tudi premoženje v tujini.
