Minister za finance Uroš Čufer bo sredi maja kolegom v evroskupini predstavil ekonomsko politiko in načrtovane ukrepe nove vlade.
S&P ne vidi potrebe po mednarodni pomoči Sloveniji
Že prej naj bi Slovenija v Bruselj poslala program stabilnosti in nacionalni reformni program, ki ga bo pred tem še usklajevala v parlamentu in s socialnimi partnerji. V njih bo opredelila javnofinančne in reformne ukrepe za izhod iz trenutnega zapletenega položaja.
Največja težava v tesni povezavi med bankami in podjetji
Pri EU posebnih presenečenj ne pričakujejo. Načrti so po navedbah visokega predstavnika, ki je želel ostati neimenovan, jasni in če bodo vsi deležniki v Sloveniji uspeli najti soglasje o teh nujnih ukrepih, je lahko Slovenija po njegovem mnenju na srednji rok v sorazmerno ugodnem položaju.
Sam sicer razloge za trenutne težave v Sloveniji vidi predvsem v tesni povezavi med bankami in podjetji, pri čemer kot pomemben lastnik bank in podjetij pomembno vlogo igra tudi država. Poleg tega izpostavlja prezadolženost realnega sektorja in pa razne oblike omejitev za tuj kapital in tuje neposredne naložbe.
Lažen občutek ugodja
Slovenski ekonomski model je po njegovi oceni v preteklosti ustvaril lažen občutek ugodja, a kriza je povzročila to, da so se vse njegove težave zgostile in zgrnile nad državo. Meni tudi, da se v slovenskem primeru relativna zaprtost do tujega kapitala ni izkazala za dobro rešitev.
A kljub vsemu so slovenski problemi po njegovem mnenju rešljivi in država lahko brez težav uspe brez programa pomoči, če bo zelo hitro začela izvajati »dobro znane« ukrepe.
Na širši ravni evrskega območja visoki predstavnik pri uniji opozarja na velika neravnovesja v številnih članicah območja evra, ki so se nakopičila v letih pred krizo.
Evropa se bo morala z lastnimi močni izvleči iz desetletij kopičenja dolga
Rast je namreč ob vse večjih globalizacijskih pritiskih v veliki meri temeljila na zadolževanju in takšna pot po njegovem mnenju ni vzdržna, prilagoditev pa bo trajala še vrsto let. A Evropa se bo morala z lastnimi močni izvleči iz desetletij kopičenja dolga, meni.
V nekaterih državah, kot je na primer Grčija, je bil balon neravnovesij tako velik, da bo treba iz njega izpustiti veliko zraka, kar ima za posledico tudi globoke padce bruto domačega proizvoda.
Boleča prilagoditev
Tudi za druge ranljive članice alternative boleči prilagoditvi ne vidi in kljub velikemu nezadovoljstvu in jezi državljanov v teh državah vidi pozitivne rezultate. Opozarja pa, da bodo gospodarske težave in visoka brezposelnost trajale še precej let.
Prepričan pa je, da bi morale biti stabilizacijske strategije teh držav bolj prijazne do rasti in da bi morala večina članic EU sprejemati bolj inteligentne in premišljene ukrepe, ki ob zniževanju primanjkljaja ne bodo dušile rasti.
Zaveda pa se, da je najbolj težavno vprašanje tega trenutka, od kod bo Evropa črpala novo rast. Javnofinančne in denarne spodbude niso odgovor, zasebna poraba se ne more bistveno povečati, prav tako pa vsi ne morejo na veliko izvažati v hitro rastoča gospodarstva, je prepričan.
Krepitev zasebnih investicij
Rešitev vidi v krepitvi zasebnih investicij in sprostitvi podjetniške pobude skozi različne ukrepe. Po njegovi oceni gre za 40 do 60 ukrepov, ki pa terjajo okrepitev konkurenčnosti in uravnoteženje ekonomij ter predvsem jasno politično voljo za sprejemanje potrebnih reformnih odločitev. Članice morajo namreč same najti svojo pot.
V vsakem primeru pa Evropa ne more več graditi rasti na dolgu in mora svojo stopnjo zadolženosti znižati na vzdržne ravni, je sklenil.
