Čeprav so se evropski voditelji včeraj na vrhu EU za konec ukvarjali z migracijsko krizo v sredozemskih državah in odnosom EU do Ukrajine, ki se je odločila za tesnejše politično in gospodarsko povezovanje z Rusijo, so v preteklih dneh daleč največ prahu dvignili dogovori o bančni uniji.
Kamen spotike je bil podobno kot ves december enotni mehanizem za sanacijo bank (SRM) ali tako imenovani drugi steber bančne unije. Pod njegovim okriljem bo oblikovan enotni sklad za reševanje bank, hkrati pa bo opredeljeval proces reševanja ali likvidacije problematičnih bank. Ključni vprašanji, ki sta pozno v noč za pogajalske mize prikovali najprej evropske finančne ministre in nato voditelje EU, sta bili, kdo bo poravnal račun za reševanje bank ter kdo in na kakšen način bo odločal o tem, katera banka bo likvidirana ali sanirana.
Odgovori mnogih strokovnjakov niso zadovoljili, še posebno ne predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza, ki je včeraj kar prek omrežja twitter sporočil svetu, da »mora biti mehanizem reševanja in likvidacije težavnih bank preprostejši in bolj učinkovit«. Kmalu zatem je svojim sledilcem »čivknil« še: »Evropski parlament ne more potrditi SRM v obliki, kot so jo dorekli evropski voditelji.« Velik del razloga za to je kompleksen način odločanja, ki omogoča številne pritožbe na odločitve odbora SRM, ki bo na predlog Evropske centralne banke (ECB) odločal, katera banka bo sanirana in katera likvidirana. Slaba odzivnost pomeni namreč dodatno zmanjšanje kredibilnosti drugega stebra bančne unije, na kar je opozarjal že tudi guverner ECB Mario Draghi.
Še trši pogajalski oreh je bilo iskanje odgovora na vprašanje, kdo bo plačal za reševanje bank. Tudi tu osnovni cilj in poslanstvo bančne unije nista bila izpolnjena, saj bodo morali pri reševanju bank vsaj še deset let prazniti denarnice tudi davkoplačevalci. Kljub temu je določen premik vendarle očiten, saj lahko v prihodnje pričakujemo reševanje bank bolj po ciprskem kot pa po irskem kopitu. Prvi udarec bodo tako utrpele banke, naslednjega vlagatelji (delničarji in imetniki obveznic), nato pa se bo denar iskalo pri davkoplačevalcih. V skrajnem primeru bo država lahko za denar prosila krizni sklad ESM. Na pravi enotni sklad za reševanje bank pa bo treba počakati vse do leta 2026. V vmesnem času naj bi banke prek posebnih davkov ali dajatev polnile državne sklade za reševanje bank, ki bodo čez dobrih deset let združeni v enotni sklad, vreden 55 milijard evrov. Pri čemer se je smiselno vprašati, ali bo tak sklad sploh zdržal pritiske naslednjih kriz, samo sanacija irskih bank in britanske Royal bank of Scotland je namreč stala precej več denarja.
Vizija bančne unije, ki je dobila svoje obrise že pred slabim letom in pol, postaja vse bolj kompleksna. Začetna ideja, da bo za težavne banke poskrbela Evropa in ne že tako prezadolžene države, je med pogajanji izgubila rdečo nit. Pester nabor varovalk in odločb pa bo oblastem ob manifestaciji finančnih šokov preprečeval hitro in učinkovito ukrepanje. »V resnici je vse skupaj farsa,« je dejal neimenovani višji uradnik v Bruslju in dodal: »Trepljamo se po ramenih, vendar je dogovorjeno precej manj od tega, kar potrebujemo.« Očitno tako meni tudi evropski parlament, zaradi česar se bodo pogovori o bančni uniji nadaljevali, čeprav bodo morda bolj skriti javnosti.
