Del bančne luknje, ki smo jo morali krpati davkoplačevalci, je namreč tudi posledica propadlega menedžerskega prevzema Merkurja, ki je zaradi tega končal v prisilni poravnavi in se še vedno poskuša rešiti pred stečajem. Kordež je že na začetku menedžerskega prevzema napovedoval, da nameravajo plačevati le obresti, ne pa tudi glavnice posojil, pri Factor banki pa je na »dobro ime« dobil kar sedem milijonov evrov posojila.
Sočnih izjav ne bo
Že na začetku zaslišanja je Kordež preiskovalni komisiji dejal, naj ta ne pričakuje »sočnih izjav«, češ da ga »nihče iz politike nikoli ni poklical«.
»Ko sta Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba prodajali svoje delež v Merkurju, je bil Tuš (prvotni kupec državnega deleža v Merkurju) po današnjih kriterijih prezadolžen in ne bi mogel dobiti niti milijona evrov posojila,« je ocenil Kordež. Preiskovalno komisijo sicer vodi poslanec SDS Marko Pogačnik, ki je v tistem času vodil Slovensko odškodninsko družbo.
Napačno ocenil potencialna tveganja
»Priznam, da sem napačno ocenil potencialna tveganja. Toda na žalost ljudje, ki so pri vsem tem prav tako sodelovali, tega ne priznajo,« je komisiji dejal Kordež in dodal, da so v uspešnost prevzema tedaj verjeli vsi. »Ni šlo za goljufijo, enostavno smo verjeli, da se bo zadeva izšla,« je povedal Kordež, ki je uvodno predstavitev izkoristil zlasti za predstavitev svojega pogleda na rast obsega posojil v bančnem sektorju.
»Unicredit in SKB nista sodelovali, je pa na drugi strani Unicredit sodeloval pri izgradnji trgovskih centrov,« je na vprašanje, ali je katera od tujih bank zavrnila sodelovanje pri menedžerskem prevzemu odgovoril Kordež. Največje financerke menedžerskega prevzema Merkurja so bile v prvi fazi Hypo banka, NLB in Nova KBM, medtem ko je bila Banka Koper celo članica prevzemnega konzorcija. Pri tem je izrazil tudi obžalovanje, da so banke sodelovale pri prevzemu. »Če je komu žal, je to meni. V projekt smo šli, ker so banke odobrile posojila. Če jih ne bi, danes ne bi sedel tu.«
Vendar pa Kordež izginulega denarja ni pospravil v žep. Ob prevzemu so namreč Merkur ocenjevali na 300 milijonov evrov, danes pa je vreden zgolj 50 milijonov evrov. Za toliko se je v tem času zmanjšala vrednost premoženja, je pojasnil in poudaril, da ni pospravil v žep 250 milijonov evrov.
Ni imel stike s predstavniki vlade in politiki
Da s predstavniki vlade in politiki nasploh ni imel nobenih stikov, je Pogačnika presenetilo: »Ne zato, da bi reševali sebe, pač pa poslovno dejavnost.«
Je pa Kordež izpostavil, da so bili poslovna politika bank in kriteriji za dajanje kreditov takrat povsem drugačni kot danes. Medtem ko danes vemo, da je za odobritev kredita ključen le denarni tok, ne pa neko premoženje, ki bi ga imelo podjetje, pa je bila do leta 2008 praksa popolnoma drugačna. »Banke so dajale kredite na osnovi premoženja, tako slovenske kot tuje,« je dejal.
Napaka pa je bila, da se je s krediti financiralo predrage naložbe. To napako so sicer naredili tudi v tujini, a pri nas smo naredili še drugo napako, kako smo te kredite reševali, je dejal. Pred leti se je namreč velika večina kreditov vračala z najemom novih kreditov, kar v svetu velja še danes. »Če ta tok prekineš, podjetje propade,« je pojasnil in obžaloval, da se je z nastopom krize ta politika spremenila.
Pretežni del kreditov naenkrat postal problematičen
Kar naenkrat je pretežni del kreditov postal problematičen. A ne zato, ker bi se poslovanje podjetij tako zelo poslabšalo, pač pa so kriteriji drugi, je dejal. Po njegovem mnenju bi bila bolj primerna rešitev, če bi banke izrinile lastnike, ne pa da so zahtevale vračilo kreditov.
Tudi v primeru prevzema Merkurja so se krediti podaljševali ali pa so bili odplačani. Na vprašanje, kdaj so se torej pojavile težave pri odplačevanju posojil, pa je odgovoril: "Proti koncu leta 2008 banke niso bile več pripravljene financirati prevzemnih družb." Vendar je tako Merkurju kot Merfinu v lasti njegovih menedžerjev do leta 2010 uspevalo, da nista imela nikoli blokiranih računov.
