Slovenija za pisanje novih ekonomskih politik in novih strategij nima veliko časa. V šestih letih krize se je število brezposelnih podvojilo, napovedano prestrukturiranje predvsem prezadolženega gospodarstva pa za trg dela ne vzbuja optimizma.
Kako nadomestiti desettisoče izgubljenih delovnih mest
Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Metod Dragonja je včeraj napovedal pripravo nove ekonomske politike, a hkrati dodal, da ta ne bo vizionarska. Oblikovali jo bodo na osnovi obstoječe strategije s cilji in pričakovanji do konca leta 2015. Posebna pozornost bo, kot je zagotovil, namenjena ustvarjanju delovnih mest in rasti zaposlenosti.
Da je izguba delovnih mest največja težava Slovenije, kažejo tudi uradni podatki. Januarja 2008 je stopnja registrirane brezposelnosti znašala 7,4 odstotka, na zavodu za zaposlovanje pa je bilo prijavljenih 69.238 brezposelnih. Do januarja letos se je število brezposelnih skoraj podvojilo, na 129.843, medtem ko je stopnja registrirane brezposelnosti dosegla 14,2 odstotka. Hkrati se je v omenjenem obdobju število aktivnih prebivalcev znižalo s 936.580 na 911.404, kar pomeni, da je slovensko gospodarstvo v šestih letih kljub ukrepom, namenjenim ohranitvi delovnih mest, »izgubilo« več kot 85.000 delovnih mest.
Da bi lahko do konca leta 2015 to nadomestili, je težko pričakovati, poleg tega je dodatne izgube pričakovati še zaradi napovedanega prestrukturiranja gospodarstva, saj bodo morala podjetja zmanjševati tudi stroške dela. Dodatno poslabšujejo stanje še začeti stečajni postopki, ki jih Sloveniji ne le ne uspe zmanjšati, ampak so ti januarja letos s 157 začetimi stečaji celo presegli vse dosedanje mesečne podatke. Insolvenčna zakonodaja, na katero je stavila vlada, v praksi doslej ni zaživela, saj se je za uporabo novih ukrepov odločilo bore malo podjetij. Poleg ponovljene prisilne poravnave Merkurja velja med večjimi omeniti še preventivno prestrukturiranje ACH. Zapletenost insolvenčne zakonodaje, katere pisci so se med drugim hvalili, da bodo znali (nova) orodja uporabljati le redki oziroma »inteligentni«, k večji uporabi (za gospodarstvo sicer nujno potrebnih) ukrepov, ki naj bi zagotavljali ohranitev podjetij ali vsaj njihovih zdravih jeder, zagotovo ne prispeva.
Nova grožnja bankam, ki ne sodelujejo pri prestrukturiranju podjetij
Časa, da vsi doslej sprejeti ukrepi končno začnejo delovati, zmanjkuje, prestrukturiranje gospodarstva, od katerega si lahko nova delovna mesta obetamo šele čez nekaj let, pa se še ni niti začelo. To očitno opažajo tudi v Banki Slovenije, ki ji bodo morale banke poročati o posameznih poslih s podjetji in tudi o prestrukturiranju posameznih terjatev, predvsem o tem, ali oziroma na kakšen način jih prestrukturirajo. Na opozorila centralne banke, da se lahko neaktivnost pri prestrukturiranju prezadolženih podjetij v naslednjih letih vrne kot bumerang, se banke očitno požvižgajo. Domače banke, očiščene slabih terjatev in dokapitalizirane, nimajo večjega interesa za sodelovanje pri prestrukturiranju podjetij. Večinoma so pripravljene zgolj na moratorije in reprograme posojil, s čimer pa zgolj prelagajo potrebno ukrepanje in tudi insolventnost podjetij. Ker pa prinaša vsak tak dogovor nove prihodke, se banke sklepanja kratkoročnih rešitev seveda ne branijo. »Bo, kar bo« pristop želijo v Banki Slovenije izkoreniniti in spodbuditi podjetja in banke k prevzemanju odgovornosti. Med drugim naj bi tako predvidevali tudi sankcije proti upravam in nadzornim svetom bank, če te v 110 dneh ne bi začele aktivno sodelovati pri prestrukturiranju podjetij. Aktivnim bankam bi na drugi strani ponudili spodbude v obliki nižjih slabitev. To sicer ni prvič, da se skuša banke k aktivnostim spodbuditi z »grožnjami«, a leta 2011 uveden davek na bilančno vsoto, namenjen okrepitvi kreditiranja bank, ni imel učinkov.
Banke naj bi k »lažjemu« sprejemanju odločitev za kreditiranje podjetij spodbudili tudi s posebnim skladom SID banke. Ta naj bi z neke vrste premostitvenimi posojili nadomestila stara posojila pri poslovnih bankah in na tak način prevzela del tveganja poslovnih bank pri kreditiranju prezadolženih podjetij. Sveža sredstva, pri katerih bo nujna tudi lastna udeležba, bi bila sicer namenjena zgolj podjetjem z denarnim tokom in predvsem z novim poslovnim modelom. Od nepovratnih sredstev se država medtem počasi poslavlja in na to se bo moralo očitno navaditi tudi gospodarstvo, čeprav težko. Da so slovenska podjetja usmerjena predvsem na subvencije oziroma sredstva, ki jim jih ni treba vračati, je povsem razkril zadnji, sicer propadli razpis agencije Spirit. Za 30 milijonov evrov nepovratnih sredstev Spirita je namreč prispelo več kot 1000 vlog, medtem ko je na več kot 350 milijonov evrov visok razpis SID banke prispelo »vsega« okoli 150 vlog.
Upravljanje državnega premoženja v roke tujim skladom?
Ukrepe za zagon gospodarske rasti naj bi vlada predstavila prihodnji teden, poleg ukrepov, namenjenih razdolževanju in prestrukturiranju podjetij, ter zagotavljanja ugodnih virov financiranja pa naj bi se nanašali še na spodbujanje vlaganj v raziskave in razvoj ter hitrejši prenos raziskav v proizvode na trg. Sklad podrejenega kapitala, ki bi z bankami delil tveganja, naj bi ustanovili v štirih mesecih, pri tem pa bo po besedah Dragonje treba odpraviti ovire, da ne bi prišlo do kršitve pravil o dodeljevanju državne pomoči.
Da bi v času javnofinančne konsolidacije h krepitvi gospodarske rasti prispevala končna potrošnja, ni pričakovati, zato ostaja spodbujanje izvoza glavni ukrep za zagotavljanje rasti. Oživeli naj bi tudi investicije v javno infrastrukturo kot tudi zasebna vlaganja. Če Slovenija v dvajsetletni zgodovini ni jasno povedala, katerim panogam bo dajal prednost, in to hkrati pospremila z ustreznimi ukrepi, ji je zdaj časa očitno zmanjkalo. Privatizacija ostaja zato glavni izhod v krizi. Dejstvo je, da se je država z upravljanjem premoženja doslej vse prej kot izkazala, zato si številni želijo pri upravljanju Slovenskega državnega holdinga (SDH) videti ugledne sklade oziroma upravljavce premoženja, kot so denimo Blackrock, Mckinsey, Pimco ali Franklin Templeton, ki naj bi se izkazal za dobro odločitev romunske vlade. Slovenska vlada bi hkrati morala zagotoviti, da zastavijo upravljavci tudi svoj ugled in s skrajno resnostjo spoštujejo dogovore z državo, ki bi morali vključevati skrb za prestrukturiranje podjetij in tudi zagotovitev svežega kapitala, kjer bi bilo to potrebno.