Privatizacija se je ob zapovedih o dodatnih strukturnih reformah in fiskalni konsolidaciji usidrala v železni repertoar govorov komisarja za gospodarstvo Ollija Rehna. Poleg Slovenije, ki je že začela z nekaterimi prodajnimi postopki, začenja pod pritiski evropske komisije obsežno privatizacijo tudi Italija. Izkušnjam s prodajo domačih podjetij in bank je bil namenjen velik del italijansko-slovenskega foruma na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer so svoj pogled na privatizacijo ob slovenskih govorcih podali tudi predstavniki italijanske strokovne javnosti ter vlade, ki želi z uvrščanjem podjetij na borzo in prodajo nekaterih državnih deležev iztržiti od 12 do 50 milijard evrov.
Razlogi za italijansko privatizacijo so podobni kot slovenski. Poleg tega, da država ni dovolj učinkovita lastnica, želi Rim s prodajo premoženja kapitalsko podkrepiti nekatera podjetja in zmanjšati javni dolg. Čeprav je Italija krepko znižala proračunski primanjkljaj, ki bo letos nižji od 2,5 odstotka BDP, je med leti krize in nizke gospodarske rasti povečala dolg z dobrih 100 odstotkov BDP na več kot 130 odstotkov BDP. Uspešen privatizacijski program bi pomenil prvo znižanje 2000 milijard evrov visokega dolga v šestih letih.
»Ob prodaji nekaterih deležev v državnih podjetjih smo se odločili, da bomo pri štirih podjetjih izvedli prvo javno ponudbo delnic (IPO),« je dejal Fabrizio Pagani, ekonomski svetovalec italijanskega premierja Enrica Lette. Eno največjih podjetij, ki bo uvrščeno na borzo, je državna pošta Poste nazionale. Italija naj bi vlagateljem ponudila do 40 odstotkov delnic konglomerata z več kot 140.000 zaposlenimi, ki je leta 2012 ustvaril 24 milijard evrov prihodkov. Na borzo naj bi bila uvrščena tudi italijanski kontrolor zračnega prometa Enav (49-odstotni lastniški delež) in finančna družba SACE (60-odstotni lastniški delež), medtem ko bo poskušala Italija s prvo javno izdajo delnic tudi pri tržaški ladjedelnici Fincantieri. Največja ladjedelnica v tem delu Evrope in ena največjih na svetu se je ravno ob koncu lanskega leta dodatno okrepila. Od južnokorejskega ladjedelca STX je kupila deset ladjedelnic, med njimi po eno v Vietnamu, Braziliji, Romuniji in tudi na Norveškem, s čimer se bo število zaposlenih skoraj podvojilo na 19.000, letni prihodki pa na skoraj pet milijard evrov.
S tem pa je še vedno pravi palček v primerjavi z energetskim velikanom Eni, ki je leta 2012 ustvaril skoraj 130 milijard evrov prihodkov in 7,8 milijarde evrov čistega dobička ter je na borzi vreden več kot 60 milijard evrov. »Italija namerava prodati celotni 44-odstotni delež, ki ga ima v lasti zakladnica,« je pojasnil Pagani. Vlagateljem naj bi bili sicer na voljo deleži v okoli 75 državnih podjetjih, med njimi tudi v dobavitelju električne energije Enel, obrambnem konglomeratu Finmeccanica in družbi Grandi stazioni.
A tako kot pri nas so tudi v Italiji mnenja o privatizaciji različna. Eden njenih kritikov je milanski ekonomski profesor Giacomo Vaciago, ki vidi največ nevarnosti pri privatizaciji monopolov, kot je denimo trg poštnih storitev ali električne energije. »Pozabite nevidno roko, kdaj potrebujemo tudi vlado in regulacijo,« je dejal in se obregnil tudi ob izbiro kupcev: »Kdor ne razume tržne ekonomije, si misli, prodal bom, ni važno, komu, vendar to je začetek problemov.« Vaciago je prepričan, da mora država prodati svoje premoženje le v primeru, ko je posledica bolj učinkovit trg, sicer »le prodajaš kronske dragulje in postajaš bolj reven«.