Zavajanje, politično kupčkanje, nabiranje točk pred evropskimi volitvami. Vsega tega bi lahko obtožili glavne protagoniste v skupini držav, ki so se pred dnevi javno zavezale, da bodo do leta 2016 uvedle sporni davek na finančne transakcije. Proti njemu so se lansko jesen izrekli celo bruseljski pravniki, saj naj bi izkrivljal konkurenco in oteževal prost pretok kapitala. Velika Britanija se je odločila celo za tožbo proti skupini držav, ki nameravajo uvesti davek, a je bila ta vložena prezgodaj, saj davek še ni sprejet, zaradi česar jo je evropsko sodišče tudi zavrnilo.
Nekaterim očitno ni mar za opozorila in pravna mnenja. Na spisku podpornic davka na finančne transakcije ostaja deset držav, med katerimi bi zaman iskali Slovenijo, podpornico davka še iz časov vlade Janeza Janše. Finančni minister Uroš Čufer je namreč storil to, o čemer naj bi razmišljal že njegov predhodnik Janez Šušteršič – davku se je nedvoumno odrekel. Podporo stališču ministrstva za finance je dal tudi parlamentarni odbor za evropske zadeve, v kratkem pa naj bi vlada odločala tudi o dokončnem izstopu iz skupine držav, ki nameravajo vpeljati sporni davek.
Škoda večja od koristi
Resnica je namreč takšna, da se davek Sloveniji enostavno ne splača. Pompozne napovedi evropske komisije, ki je v prvih ocenah učinkov davka za 11 držav napovedovala 35 milijard evrov letnih prihodkov, v Sloveniji pa približno 180 milijonov evrov, so milo rečeno ekstremno prenapihnjene. In čeprav so se apetiti zagovornikov davka med tem zmanjšali za približno desetkrat, so še vedno krepko nad ocenami slovenskega finančnega ministrstva. Uvedba najbolj verjetne različice davka na finančne transakcije, ob kateri ocenjujejo na ministrstvu 15-odstotni upad prometa z vrednostnimi papirji in 75-odstotno znižanje obsega trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti, naj bi namreč obogatila slovenske davčne prihodke za kar 60-krat manj od prvih izračunov Bruslja. Torej, za pičle tri milijone evrov. Vse potrebne aktivnosti v povezavi z vpeljavo davka pa bi Slovenijo stale dobra dva milijona evrov, so pojasnili na ministrstvu. Če k temu dodamo dejstvo, da je Slovenija v preteklih letih uvedla vrsto novih davkov, med njimi tudi davek na bilančno vsoto bank in davek na finančne storitve, je zaključek, da ne potrebujemo še enega davka, povsem logičen. Že sama novica, da bomo uvedli nov davek, bi lahko namreč dodatno pretresla že tako šibek kapitalski trg in prinesla gospodarsko škodo, ki bi presegala koristi od treh dodatnih milijonov evrov davčnih prihodkov.
Za prihodnost tega davka je potrebno, da ga vpelje vsaj devet evropskih držav, zato je pričakovati pritiske na države. Francija, ki je bila vselej nekoliko bolj socialno naravnana, in Nemčija, ki ima sprejetje davka na finančne transakcije v koalicijski pogodbi, namreč ne popuščata. Jasno, bližajo se tudi evropske volitve, ki bodo po napovedih mnogih analitikov prinesle veliki preboj evroskeptikov v evropski parlament. Tako imenovani robinhoodovski davek, ki jemlje bogatim vlagateljem in finančnim institucijam ter daje »revnim«, naj bi tako vsaj delno prikrili slab okus, ki ga je v ustih večine Evropejcev pustil počasen, neučinkovit in preveč k varčevanju usmerjen odziv na krizo.
Še veliko nejasnega
Burne razprave o davku na finančne transakcije potekajo sicer že nekaj let, vse od najhujšega obdobja krize. Osnovna ideja robinhoodovskega davka je bila prisiliti vlagatelje in finančne institucije, ki so odigrali eno ključnih vlog v pretekli krizi, da tudi sami vrnejo nekaj denarja v državne blagajne. Najbolj goreči zagovornici sta bili vselej Nemčija in Francija, ki hlepita po večjem nadzoru nad finančnimi trgi in zmanjšanju obsega visokofrekvenčnega trgovanja (HFT) ter s tem povezanih špekulacij. V trenutno predlagani obliki bi davek na finančne transakcije prinesel 0,1-odstotno davčno stopnjo na trgovanje z delnicami in obveznicami ter 0,01-odstotno davčno stopnjo na trgovanje z nekaterimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Kaj to pomeni v praksi, pa razen nekaj pavšalnih ocen ne ve nihče. Jasno ni niti to, v kateri državi bo davek plačan, tam, kjer je vrednostni papir izdan, ali v državi, od koder prihaja kupec. Večina transakcij namreč poteka prek spleta, pogosto tako ni mogoče ugotoviti, kje (v kateri državi) je prišlo do realizacije posla. Če smo v času vlade Boruta Pahorja hrepeneče cepetali med lovljenjem francosko-nemškega vlaka, mu bomo tokrat lažjega srca pustili ubežati.
