Večmilijardna sanacija bančnega sistema ostaja poligon za igranje skrivalnic. Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) seznama podjetij, ki so ustvarila bančno luknjo, doslej ni objavila in ga morda celo nikoli ne bo. Kot so pojasnili, pravne podlage za to nimajo. Čeprav je politika vseskozi zagotavljala, da bo seznam prenesenih terjatev na DUTB razkrit, zdaj pa dosegla še soglasje, da bodo javne celo kreditne mape, javnost medtem tava v temi. Znano ni niti, posojila katerih podjetij iz dveh največjih državnih bank NLB in Nove KBM so bila sploh prenesena na DUTB.
Med interesom javnosti do obveščenosti in razkritjem občutljivih informacij oziroma tveganjem pred morebitnimi tožbami so v DUTB izbrali previdnost. Tovrstna praksa postaja pri tako imenovani slabi banki že kar stalnica. Dodatno težavo pomeni sicer še dejstvo, da so bila na DUTB prenesena tudi posojila podjetij, ki z njihovim poravnavanjem sploh ne zamujajo. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj bi želel nekdo delujoča podjetja označiti kot slaba in s prenosom na slabo banko ogroziti njihov ugled. Še posebno pa, zakaj bi za pokritje njihovih posojil sploh uporabili davkoplačevalski denar? Glede na netransparentnost dosedanjega poteka sanacije bančnega sistema zbuja široko polje različnih interesov pri prodaji in nakupu slabih terjatev in drugega premoženja DUTB zagotovo dodaten vzrok za zaskrbljenost.
Kdo stoji za prenosom zdravih terjatev?
Čeprav naj bi v skladu z zakonodajo in podzakonskimi akti seznam posojil za prenos pripravile banke in DUTB ob sodelovanju z Banko Slovenije, očitno ni bilo tako. Začasni izvršni direktor DUTB Torbjörn Månsson je včeraj zatrdil, da pri sestavi seznama DUTB ni imel prstov vmes, hkrati pa vznemirjeno priznal, da so verjetno prevzeli lastništvo tudi nad nekaterimi nespornimi terjatvami. Po naših informacijah so nekatera na seznam uvrščena podjetja negativno presenetila tudi zaposlene v bankah. »Seznami podjetij, ki so jih pripravili v bankah, so imeli smisel, seznami posojil, ki se zdaj dejansko prenašajo na DUTB, pa so popolna zmešnjava,« pravijo naši viri. Po mnenju ogorčenih bankirjev, ki so dnevno upravljali svoj portfelj in so dobro poznali poslovanje podjetij, je prenos zdravih podjetij popolna neumnost. Komitentom morajo zdaj dnevno pojasnjevati, zakaj so njihova posojila končala na DUTB, pa čeprav odgovorov nimajo.
Ključno besedo pri končnem seznamu posojil, ki so se prenesla na DUTB in ki ga je odobril tudi evropski komisar za konkurenco Joaquín Almunia, naj bi imela Banka Slovenije pod vodstvom Boštjana Jazbeca. Razen citiranja zakonodaje v centralni banki na vprašanja ne odgovarjajo. Po neuradnih informacijah naj bi ti sicer močno upoštevali sugestije tujih svetovalnih družb, ki so v osmih slovenskih bankah opravljali pregled bančnega premoženja (AQR) in obremenitvene teste. Čeprav so podjetja res tekoče poravnavala svoje obveznosti in v bankah niso imeli razloga, da bi jih pahnili med slabe terjatve, naj bi jim pojasnili, da sodijo po evropskih kriterijih med nedelujoča podjetja. Ključno vlogo pri tem naj bi igral kriterij prevelike zadolženosti. Kot vse kaže, z več vidikov sporna metodologija ni zgolj navrtala bančne luknje in s tem tudi zvišala stroškov za davkoplačevalce, ti so očitno bankam »pokrili« tudi posojila podjetij, ki normalno poslujejo in so redni plačniki.
Grožnja konflikta interesov
DUTB včeraj znova ni postregla z zadostnimi informacijami, da bi potešila apetite javnosti. Čeprav stalno poudarjajo pomen transparentnosti, se zdi, da jim trenutno bolj ustreza zasledovanje drugih načel. Denimo previdnosti. Slovenska javnost lahko upa, da bodo na DUTB z enako mero previdnosti tudi prodajali terjatve in premoženje. Da se čez nekaj let ne bomo ukvarjali z enakimi vprašanji, kot se zdaj ukvarjajo v državah, katerih bančni sistem je bil s pomočjo tujih svetovalnih družb saniran že pred leti.
Svetovalna podjetja, revizijske družbe in ocenjevalci vrednosti, ki so s pregledom bančnih bilanc slovenskih bank zaslužili več deset milijonov, so po objavi rezultatov o velikosti bančne luknje svoje delo formalno sicer končali. A izkušnje reševanja evropske bančne krize kažejo, da bi se lahko ista podjetja, njihove izpostave ali povezana podjetja kaj kmalu pojavila na drugi strani posla. Vprašanje je, kako jim je mogoče preprečiti, da se pojavijo kot kupci terjatev, za katere so lani odločili, da so slabe in da naj se prenesejo na tako imenovano slabo banko, ter jim hkrati postavili tudi ceno.
DUTB preveč neodvisna?
Na vprašanje, kako bodo zagotovili, da pri prodajah terjatev in premoženja ne bi prišlo do konflikta interesov, Månsson ni natančno odgovoril. »Preverjali bomo, kdo so kupci, a hkrati določenim kupcem ne bomo mogli preprečiti oddaje ponudbe. Morali bomo zelo pozorno spremljati vsak primer posebej in zagotoviti, da se ne bomo znašli v položaju, ko bi naredili kaj neprimernega,« je pojasnil.
Bolj odločen je bil pri zagotovitvah, da je DUTB neodvisna družba, z neodvisnim upravnim odborom, v katerem sedijo ljudje, vajeni različnih pritiskov, na katere bo izredno težko vplivati. Že zdaj postaja jasno, da nad DUTB slovenska politika in javnost nimata več nadzora. A kar je lahko iz marsikaterega vidika dobro, ima tudi drugo plat. Javnost namreč že zdaj nima veliko vpogleda v to, kako se troši davkoplačevalski denar. Ob morebitni prodaji DUTB zasebnim vlagateljem, in interes naj bi jih izreklo že kar nekaj, pa bi se pretok informacij še dodatno ustavil.