Posebnemu zakonu o sistemski razdolžitvi, ki je namenjen predvsem zunajsodnemu reševanju prezadolženih podjetij in v katerem bi upniki prevzeli vajeti nad podjetji v težavah, ne kaže dobro.
V Zbornici upraviteljev Slovenije po besedah predsednika Marka Zamana že vseskozi nasprotujejo posebnemu zakonu in predlagajo dopolnitev obstoječe insolvenčne zakonodaje. K temu se po besedah izvršne direktorice GZS Alenke Avberšek nagibajo tudi predstavniki gospodarstva. Bankam, ki so najpomembnejše upnice prezadolženega slovenskega gospodarstva, po besedah predsednika Združenja bank Slovenije dr. Franceta Arharja sama forma ni pomembna, temveč vsebina. Ker velik del rešitev osnutka zakona temelji na prisili, je v izogib morebitnim kasnejšim zahtevam za ustavno presojo zakona čim širše soglasje nujno potrebno in tega, kot kaže, ni. Svoje je pristavila tudi avtorica obstoječe insolvenčne zakonodaje dr. Nina Plavšak, ki je skupaj z vrhovnim sodnikom dr. Miodragom Đorđevićem do osnutka zakona izredno kritična.
Dr. Plavšakova in dr. Đorđević ostra do predloga zakona
Vse kaže, da pri posebnem zakonu o sistemski razdolžitvi vztrajajo zgolj še na ministrstvu za pravosodje, kjer pripravlja osnutek zakona delovna skupina pod vodstvom odvetnika Andreja Simoniča.
Spomnimo, da je velik del predlaganih rešitev namenjen zunajsodnemu reševanju prezadolženih podjetij, preden ta končajo v prisilni poravnavi ali stečaju, a dr. Plavšakova in dr. Đorđević opozarjata, da je meja med »grozečo« dolgoročno plačilno nesposobnostjo in že nastalo dolgoročno plačilno nesposobnostjo zelo zabrisana. Večina institutov, ki jih uvaja osnutek zakona, je poleg tega že usklajena v insolvenčni zakonodaji. Čeprav naj bi bil glavni cilj zakona o sistemski razdolžitvi ta, da lahko upniki podjetja v težavah razlastijo neaktivne lastnike in sami prevzamejo upravljanje podjetja, dr. Plavšakova in dr. Đorđević opozarjata, da bo predlagana ureditev »zmanjšala raven pravne varnosti upnikov, dolžnikom, ki skušajo izigravati upnike, pa omogočila znatno širši in časovno podaljšan manevrski prostor«.
Osnutek zakona predvideva tudi različne razrede upnikov glede na višino terjatev, krovni sporazum o zunajsodnem prestrukturiranju podjetja pa bi bil sprejet, če ga potrdi polovica upnikov vsakega razreda. Pri ločitvenih upnikih pa je po novem v skladu s sporazumom bank zahtevana 75-odstotna večina. Dr. Plavšakova in dr. Đorđević pojasnjujeta, da je slovenski sistem različne razrede upnikov že imel, vendar so jih namenoma opustili, ker je praksa pokazala, »da je ta institut dolžnik zlorabil ali vsaj poskusil zlorabljati za neenakopravno obravnavanje majhnih upnikov«. Opozarjata še, da ne more sodišče presojati, ali bodo upniki ob sklenitvi krovnega sporazuma poplačani bolje, kot bi bili v stečaju, ker zato nima potrebnih znanj. Nerealna je tudi obveznost upravitelja, da razkrije informacije o dolžnikovem položaju, saj ta do stečajnega postopka s temi ne razpolaga.
Grožnja kapitalski ustreznosti bank
Opozorila sta tudi na ustavno sporni poseg v premoženjske pravice, ki bi ga lahko, kot smo večkrat poročali, sprožila prisilna konverzija terjatev upnikov v kapital dolžnika. Ta se najbolj dotika bank oziroma večinoma ločitvenih upnic, kjer so kvoto zvišali s 50 na 75 odstotkov. Dr. Arhar je pojasnil, da so se banke glede omenjene kvote zedinile, toda ključnega pomena zanje je, da so kot vredna reševanja prepoznana podjetja, katerih osnovna dejavnost je sposobna konkurence. Medtem dr. Plavšakova in dr. Đorđević pojasnjujeta, da insolvenčna zakonodaja upnikom že zdaj zagotavlja možnosti za povečanje kapitala dolžnika in s tem prevzem njegovega upravljanja.
Pri konverziji terjatev imajo banke še eno težavo; prisila, da terjatve konvertirajo v kapital, bi namreč lahko ogrozila njihovo kapitalsko ustreznost. Navedeno potrjuje tudi dr. Arhar, ki je pojasnil, da morajo banke pri pretvorbi civilnopravne terjatve v kapitalsko naložbo to odšteti od kapitala in to je za banke eno najpomembnejših vprašanj osnutka zakona. Ena od možnih rešitev je soglasje Banke Slovenije, da za čas sanacije dolžnika bankam dopusti izjemo. Hkrati bi bilo treba sprejeti zavezo in sopodpisnik te bi bila tudi Banka Slovenije, da bodo deleži v takšnem podjetju v času dveh, treh ali štirih let naprodaj, je pojasnil dr. Arhar.
Novi »Zujf« za prezadolženo gospodarstvo
Dr. Plavšakova in dr. Đorđević namesto novega zakona o sistemski razdolžitvi predlagata zakon v smislu Zujfa, le da ta ne bi posegel v več kot 50 zakonov, temveč zgolj v insolvenčni zakon, zakon o bančništvu in stvarnopravni zakonik.
V prvem bi črtali omejitev deleža poplačil navadnih terjatev na 50 odstotkov in omejitev rokov za poplačilo na štiri leta, za zavarovane terjatve bank pa določili nova pravila – ta bi se uporabljala, če bi bila odložitev dospelosti terjatev potrebna za uspešno finančno prestrukturiranje dolžnika. Banka v postopku prisilne poravnave ne bi mogla uveljavljati ločitvene pravice, bankam, ki ne bi soglašale z reprogramiranjem dolga, pa bi lahko to naložila Banka Slovenije. V zakonu o bančništvu bi poleg posebne obravnave konverzije terjatev ter njenega vpliva na kapital in likvidnost kot posebno vrsto ukrepa uredili tudi postopek pogajanja dolžnika z bankami, ki bi ga vodila Banka Slovenije. S spremembami stvarnopravnega zakonika pa bi upnikom omogočili, da prodajajo premoženje mimo stečaja in stečajnega upravitelja.
Zaman pravi, da se v zbornici upraviteljev strinjajo z vsem, razen s spremembo stvarnopravnega zakonika, saj so banke kot glavne lastnice ločitvenih pravic že zdaj povsem neaktivne pri prodaji stečajne mase, omogočile pa bi se tudi zlorabe pri prodaji premoženja.
