Pred leti je bil Tržič uspešno industrijsko središče, danes pa ogromne proizvodne površine nekdanjih velikih tovarn bolj ali manj samevajo. Leta 2004 se je ob prevzemu Svilanita iz Tržiča preselila Bombažna predilnica in tkalnica Tržič. Tako je Tržič izgubil 130 delovnih mest in dobil 40.000 kvadratnih metrov praznih tovarniških hal.
Zaradi stalnega krčenja proizvodnje v Peku je praznih tudi za najmanj 13.000 kvadratnih metrov Pekove proizvodne in poslovne stavbe. V najboljših časih je namreč Peko zaposloval 5000 ljudi, danes ima v Tržiču še okrog 300 zaposlenih, kruh pa zagotavlja tudi stotim zaposlenim v trgovski mreži in 400 zaposlenim v hčerinskih podjetjih v tujini.
Sajovic: Pogoji za gospodarjenje v tujini boljši kot pri nas
Lani se je iz Tržiča v novo poslovno cono v Žirovnici preselilo podjetje nemškega lastnika Saxonia-Franke s skoraj 60 zaposlenimi. V Tržiču ima medtem še vedno sedež in upravljanje skupina Cablex, ki se je razvila v multinacionalko s preko 1100 zaposlenimi in sedmimi proizvodnimi enotami v Evropi in na Kitajskem.
Očitno so pogoji za gospodarjenje v tujini boljši kot pri nas, ugotavlja tržiški župan Borut Sajovic. "Dejstvo je, da je v Sloveniji, na Gorenjskem in tudi v Tržiču kopica podjetij v težavah. Peko je v tem trenutku najbolj izpostavljen, a je le vrh ledene gore," pravi Sajovic, ki je prepričan, da je to posledica tega, da gospodarsko okolje v Sloveniji ni spodbudno. Problem je tudi nedelujoč bančni sistem, ki ne onemogoča reševanja podjetij, ocenjuje.
S težavami se soočajo še vsaj tri manjša zasebna podjetja v Tržiču, med njimi je Trifix - tovarna pritrjevalne tehnike z 20 zaposlenimi, ki je konec lanskega leta izkazal 1,1 milijona evrov bilančne izgube. Hkrati v Tržiču primanjkuje novih podjetniških iniciativ.
"Prostori so pripravljeni za gospodarsko dejavnost, a žal nimamo podjetnih ljudi z minimalnim kapitalom. To je glavna težava nekdanjih delovno intenzivnih, industrijskih območij," meni Sajovic.
Propad Peka bi zamajal podobo Tržiča kot kraja z bogato čevljarsko tradicijo
Propad Peka bi zamajal tudi podobo Tržiča kot kraja z bogato čevljarsko tradicijo, ki vsako leto gosti Šuštarsko nedeljo. Tradicijo bi bili tako primorani vzdrževati manjši podjetniki, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, prodajo in distribucijo obutve ter večinoma izhajajo prav iz Peka. Med njimi je na primer uspešno družinsko podjetje Migi, ki proizvaja tudi ortopedsko obutev, lani pa je zaposlilo pet novih sodelavcev, tako da je bilo konec leta v podjetju 13 zaposlenih.
Takšna podjetja bi lahko nudila zaposlitev tudi za katerega izmed presežnih delavcev Peka, če se ta znajde v stečaju ali prestrukturiranju.
Kljub temu bi popolna zaustavitev proizvodnje v Peku, ki je največje tržiško podjetje, pomenila pravo socialno bombo. Delavci Peka, katerih povprečna starost je okrog 50 let, so namreč le težko zaposljivi. Kar tretjina delavcev jih je tudi povsem brez izobrazbe oziroma jih ima končano le osnovno šolo.
