Pri pogrebnikih podjetij iz Celja in okolice, ki za njihovo ugašanje uporabljajo poštne nabiralnike iz Kosovelove ulice v Celju in Ceste 3. julija 1 b v Hrastniku, je po naših podatkih končalo vsaj 60 podjetij, ki jih zaradi neporavnanih davčnih obveznosti iščejo na Davčni upravi RS (Durs).
Koliko vsako od podjetij, ki so jih prejšnji lastniki zavrgli, dolguje državi, ni znano. Na javno objavljenem seznamu davčnih neplačnikov je namreč ob njihovem imenu naveden le posamezni razred, od 30.000 do 50.000 evrov in podobno. Tako je možno na podlagi tega razpona sklepati, da skupna številka sega od 2,5 milijona evrov do več kot pet milijonov evrov. Koliko obveznosti do davčne blagajne so pustila za seboj ostala podjetja, ki so jih pogrebniki podjetij že uspešno popeljali do izbrisa, bo verjetno za vedno ostala neznanka.
V razvejani mreži, ki jo po dostopnih podatkih in izjavah nekdanjih lastnikov izbrisanih podjetij sestavljajo razvpiti pravnik iz Celja Boris Karlovšek, ob njem pa Mitja Jontez, Igor Haler in hrvaški državljan Danijel Svečak ter še nekaj drugih, manj vidnih posameznikov, nam je uspelo najti blizu 300 različnih podjetij. Od tega jih je bila več kot polovica, nekaj več kot 170, že izbrisanih. Tudi večino preostalih verjetno čaka enaka usoda.
Čeprav bi šlo lahko pri njihovem ravnanju za povsem zakonito prakso, s katero obupani podjetniki na poceni in enostaven način pretrgajo sleherno vez s podjetjem in ga skupaj z manjšo provizijo prepustijo omenjeni skupini, nekateri primeri iz preteklosti kažejo nasprotno. Tako so na Dursu v zadnjih dveh letih zaradi ugotovljenih nezakonitih dejanj odvzeli davčno številko več kot 40 podjetjem, ki so končala v rokah omenjenih pogrebnikov podjetij. Na drugi strani so ti ravno lanskega novembra prevzeli tovarno otroškega pohištva Sadeko iz Rimskih Toplic, v katerem je delalo 44 ljudi. Kot smo poročali, so iz družbe izčrpali zadnjih nekaj deset tisoč evrov premoženja in jo poslali v stečaj.
Nazadnje so skušali pomagati lastniku Tosame Boštjanu Nagodetu, o čemer smo poročali ta teden. Tako je propadla tiskarna Schwarz, s katere je Nagode pravočasno prenesel dejavnost in premoženje, lansko jesen končala v rokah podjetja Multilogistika, ki jo je zastopal Karlovšek. Ta se je na vso moč trudil preprečiti začetek stečaja Schwarza in s tem premakniti enoletni rok, v katerem bi smel stečajni upravitelj izpodbijati potencialno sporne posle. To mu ni uspelo.
Tudi sicer je od skoraj 300 podjetij, ki so tako ali drugače končala v rokah omenjene skupine, v stečajnem postopku pristalo manj kot deset podjetij. Možni razlagi sta verjetno le dve. Prvič, podjetja so bila brez premoženja in jih upnikom, vsaj tistim z nekaj tisoč evri visoko terjatvijo, ni bilo smiselno pošiljati v stečaj in celo zalagati sodnih stroškov. In drugič, Karlovšek in preostali so bili pri zavlačevanju s stečajem tako spretni, da je bilo podjetje prej izbrisano.
Kljub temu je še vedno delujočih najmanj 60 podjetij, ki so jih njihovi lastniki prepustili pogrebnikom, in Dursu dolgujejo od 5000 pa vse tja do 500.000 evrov. Podjetji, ki ju davčna uprava terja za med 300.000 in pol milijona evrov, sta dve – Esra in Gradnje Nur-Ar. Prvo podjetje je že dobri dve leti v lasti podjetja Kalipole, ki je bilo izbrisano konec leta 2011, pri čemer obe zastopa Karlovšek. Tudi Gradnje Nur-Ar imajo že ugaslega, fantomskega lastnika, funkcijo direktorja pa opravlja Igor Haler. Medtem kar osem podjetij davkariji dolguje od 100.000 do 300.000 evrov.