Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) pod vodstvom Brede Kutin si je z večletno podporo gospodarskega ministrstva uzurpirala področje varstva potrošnikov in s tem tudi sredstva, ki jih država namenja varstvu potrošnikov. ZPS je projekte dobivala na netransparenten način in brez javnih razpisov, določeni prikazani stroški za izvajanje koncesij so bili neupravičeni, če je ministrstvo s podpisom pogodbe omahovalo, pa so jim v ZPS zagrozili z mediji.
Uničena konkurenca
Navedeno izhaja iz izredne revizije javnih razpisov za varstvo potrošnikov, ki jo je v začetku letošnjega leta opravila notranjerevizijska služba ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ta med drugim ugotavlja, da so odgovorni za izvajanje politike varstva potrošnikov od leta 2006 do danes s privilegiranjem ZPS uničili konkurenco, ZPS pa omogočili monopolni položaj. Medtem ko ZPS na svoji spletni strani trenutno zbira podpise pod peticijo za ohranitev revije Vip, ki jo izdaja njen Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave, revizijska služba ministrstva na drugi strani ugotavlja, da inštitut, ki naj bi bil v register potrošniških organizacij vpisan v nasprotju z zakonom, leta 2007 sploh ne bi smel prejeti koncesije za izdajo revije. Po ugotovitvah revizije bi moralo ministrstvo že takrat ponudbo inštituta zavrniti kot nesprejemljivo, saj ta ni izkazovala višine sofinanciranja upravičenih stroškov. A na ministrstvu so jih pozvali k dopolnitvi in čeprav je javni razpis predvideval na letni ravni nekaj več kot 146.000 evrov sofinanciranja, je inštitut določil znesek v višini 243.000 evrov. Ministrstvo ponudbe znova ni zavrnilo, »uvedli« pa so postavko »drugi stroški«, ki jih javni razpis ne dopušča, in sklenili pogodbo.
Takratna direktorica urada za varstvo potrošnikov Mojca Burgar je le štiri mesece po sklenitvi pogodbe leta 2008 brez pooblastila vlade sklenila še aneks k pogodbi. Če je pogodba določala, da mora inštitut revijo za varstvo potrošnikov brezplačno dostaviti vsem knjižnicam in šolam, so z aneksom število teh izvodov omejili na največ 1500. Zahtevo, da so upravičeni zgolj stroški, nastali po podpisu pogodbe, so črtali, prav tako zahtevo, da se k zahtevkom prilagajo dokazila o plačanih stroških.
V revizijski službi so ugotovili, da gre v številnih primerih za neupravičene stroške, saj so bili med drugim priloženi računi za blago v različnih trgovinah, plačano tudi z gotovino, za darilne bone, avtomobil, gospodinjske aparate, letalske karte brez dokazil o namenu potovanja ter za stroške nočitev, računi Telekoma Slovenije, Snage, vodovoda, Simobila, parkirnin ter računi za raziskovalne in odvetniške storitve. »Urad za varstvo potrošnikov ni nikoli zagotovil niti izvajal nadzora nad tistim delom poslovanja koncesionarja, ki se nanaša na izvajanje javne službe in koncesijske pogodbe. Po ukinitvi urada tudi ministrstvo ni izvedlo nobenega nadzora,« še ugotavlja notranja revizija.
Kutinova predlagala ustavitev javnega razpisa
Iz ugotovitve revizije še izhaja, da je bil dostop do javne službe svetovanja potrošnikom morebitnim drugim potrošniškim organizacijam omogočen le v primeru, ko je ZPS vnaprej pojasnila, da je posel ne zanima. Tako je urad za varstvo potrošnikov leta 2006 objavil razpis za svetovanje potrošnikom, ko se je »zaradi nezanimanja ZPS odločil, da v skladu z zakonom o varstvu potrošnikov omogoči konkurirati na razpisu tudi strokovnim organizacijam«. Razpis za sofinanciranje svetovalne dejavnosti s področja varstva potrošnikov na državni in regionalni ravni, ki ga je urad za varstvo potrošnikov objavil decembra 2010, pa je direktorica urada le nekaj dni kasneje razveljavila. »V navedeni zadevi je kot zadnji dokument evidentiran e-mail Brede Kutin, v katerem navaja predloge za ustavitev postopka oziroma odstop od izvedbe javnega razpisa za sofinanciranje svetovalne dejavnosti s področja varstva potrošnikov,« ugotavlja revizijska služba ministrstva.
Sporno je po ugotovitvah revizijske službe ministrstva tudi sofinanciranje Evropskega potrošniškega centra (EPC), ki naj bi ga ZPS po ugotovitvah revizije več let izvajala brez ustreznih pravnih podlag. Pogodba med ZPS in ministrstvom oziroma takratnim uradom za varstvo potrošnikov za EPC se je iztekla leta 2007, nakar naj bi se dogovorili, da sofinanciranje EPC preprosto izvzamejo iz javnega razpisa in sklenejo aneks k pogodbi z ZPS. Julija 2008 je Kutinova po ugotovitvah revizijske službe na urad za varstvo potrošnikov naslovila dopis, v katerem sporoča, da »mineva pet tednov, odkar je minister določil skrajni rok za podpis pogodbe za sofinanciranje EPC«, ter da bo morala o tem obvestiti ministra, če pa »pogodbo v podpis dobim danes, bi se lahko finančni problematiki v razgovoru z novinarko izognili«. Nekaj dni kasneje je bila pogodba podpisana.
Še nekaj dni prej se je direktorica urada zavezala, da bodo ZPS sofinancirali tudi delovanje EPC v letu 2009, pa čeprav za omenjeno leto ZPS še ni bila izbrana za izvajanje projekta. Na podlagi zaveze urada je ZPS tudi za leto 2009 z evropsko komisijo sklenila pogodbo, mesec dni kasneje pa pozvala urad, naj čim prej pripravi pogodbo o sofinanciranju delovanja EPC v letu 2009 »glede na to, da so že preteklo leto skupaj z ministrom ugotovili, da javni razpis ni potreben«. Predstavniki ministrstva in urada so intenzivno iskali rešitev, kako iz zagate, ko ima ZPS že podpisano pogodbo s komisijo, Slovenija pa ZPS uradno še ni izbrala. Ker avgusta 2009 pogodba o sofinanciranju EPC za leto 2009 še vedno ni bila podpisana, je ZPS zagrozila, da bo delo centra ustavila, o razlogih pa »obvestila tudi sofinancerja – evropsko komisijo ter medije«. Nekdaj dni kasneje je bila pogodba podpisana. Leto kasneje se je zgodba ponovila: urad se je zavezal, da bo sofinanciral projekt, ZPS je z evropsko komisijo sklenila pogodbo in razpis ni bil več smiseln. Da se na ministrstvu niso ostreje odzvali, so v revizijski službi označili za »neverjetno dejstvo«. Vso pravno podlago je ZPS za izvajanje projekta EPC prvič po ugotovitvah revizijske službe dobila leta 2010.
Ministrstvo miliugotovitve revizijske službe
Revizijska služba ministrstva je med priporočili med drugim zapisala, naj se pregledajo vsi neupravičeni stroški, odgovorna oseba pa naj na podlagi ugotovitev »poda ustrezne ukrepe, kot je vračilo izplačanega sofinanciranja na podlagi dokazil neupravičenih stroškov«, a na ministrstvu pravijo, da je bil namen revizije zgolj »preveriti pretekle postopke izvajanja javnih razpisov na področju varstva potrošnikov v daljšem časovnem obdobju«. »Na podlagi ugotovitev notranjerevizijske službe je ta priporočila določene izboljšave postopkov znotraj ministrstva. Njena priporočila so podlaga za izboljšanje sistemske ureditve javnih razpisov na področju varstva potrošnikov, kot tudi konkretnim ukrepom pri pripravi in izvajanju javnih razpisov na navedenem področju,« pravijo na ministrstvu.
V ZPS medtem poudarjajo, da se revizijska služba »ni ukvarjala z ZPS ali Mednarodnim inštitutom za potrošniške raziskave, ampak z delom zaposlenih na ministrstvu«. Ne ZPS ne inštitut pa nista bila stranki v postopku, dodajajo. Kot so še pojasnili, so kljub temu revizijski službi ministrstva posredovali dodatna pojasnila, saj da je revizijska služba »določene ugotovitve zgolj preprosto povzela iz poročila Komisije za preprečevanje korupcije« in ni predhodno preverila dejstev. Za pojasnila so se jim zahvalili, saj da jim bodo »pripomogla k boljšemu razumevanju problematike varstva potrošnikov in jim bodo v pomoč pri morebitni vključenosti v okviru svetovanja poslovodstvu glede reševanja tovrstne problematike v prihodnje«.
V ZPS so še pojasnili, da ne zveza ne inštitut nista dobila nobenega zahtevka za vračilo sredstev. Po njihovih pojasnilih je bila revija Vip v obdobju koncesijske pogodbe sofinancirana v višini 30 odstotkov, čeprav je pogodba določala do 50-odstotno sofinanciranje, v letu 2013 pa revija nima sofinanciranja države. Delež sofinanciranja dejavnosti ZPS in inštituta se je gibal med 30 in 40 odstotki, so še dodali.
