Časi, ko so bile investicije v zapletene in sofisticirane naložbene produkte dostopne le velikim investicijskim bankam in profesionalnim investitorjem, so očitno preteklost. V zadnjih letih se namreč ti produkti, ki so pokopali številne banke, množično širijo tudi med evropskimi gospodinjstvi. Mali nepoučeni evropski vlagatelji namreč v različne hibridne in zamenljive obveznice, certifikate, kreditne zapise, terminske in opcijske pogodbe ter strukturirane finančne produkte (običajno sestavljeni iz več izvedenih finančnih instrumentov) investirajo že več kot sto milijard evrov svojih prihrankov na leto oziroma nekajkrat več kot pred začetkom krize.
Strma rast teh naložb, ki se vedno bolj agresivno tržijo med nepoučenimi vlagatelji, je vzbudila tudi pozornost evropskega nadzornika kapitalskih trgov (ESMA). Ta je tako pred dnevi vlagatelje celo javno opozoril pred tveganji, ki jih prinašajo investicije v kompleksne finančne produkte. Kot ugotavljajo v ESMA, te naložbe nemalokrat s seboj prinašajo tudi tveganja in stroške, ki niso javno razvidni ali pa so težko razumljivi. Tudi obljubljena jamstva in garancije se v nemalo primerih izkažejo zgolj za pogojna, vrednotenje teh naložb pa je za male vlagatelje praktično nemogoče. Poleg tega nekateri alternativni investicijski skladi zasledujejo zelo zapletene naložbene strategije, vlagatelji pa določeno obdobje po vstopu v naložbo te brez visokih pogodbenih kazni ne morejo niti prodati.
Milijarde gospodinjstev v nepreglednih naložbah
Po zadnjih ocenah iz konca leta 2011 imajo evropska gospodinjstva v različnih strukturiranih finančnih naložbah v povprečju že med tremi in štiri odstotki svojih prihrankov, v nekaterih državah, kot so Belgija, Italija in Avstrija, pa še nekoliko več. Kolikšen delež od skupno okoli 35 milijard neto finančnega premoženja imajo v teh naložbah slovenska gospodinjstva, ni znano. Po ocenah poznavalcev pa so mali domači vlagatelji v različne kompleksne naložbene sheme doslej investirali že več sto milijonov evrov, vendar so jih doslej večji del tudi izgubili. Trenutno naj bi bili pri trženju teh produktov še najbolj aktivni v Luxurisu pod vodstvom Marka Gorjanca in bivšega direktorja borznoposredniške družbe Medvešek Pušnik Bogdana Pušnika in družbi Varnost in donos Mladena Jovićevića, Marka Wieserja in Franza Wieserja. Med malimi vlagatelji pa svoj sklad zasebnega kapitala KING SachwertSparplan I trži tudi avstrijski Varandus, ki ga v Sloveniji zastopa Josef Gregorič.
Strmo rast so v zadnjih letih poleg kompleksnih naložbenih produktov doživeli tudi alternativni investicijski skladi, ki se »ponašajo« tudi z bolj zapletenimi in malim vlagateljem težko razumljivimi naložbenimi strategijami. Skupni obseg sredstev v teh skladih se je namreč od leta 2007 povečal za več kot štirikrat, na okoli 85 milijard evrov. Dobršen del te rasti pa so prispevali zlasti mali vlagatelji, ki so jim bile še pred nekaj leti te naložbe nedosegljive.
»Ti trendi lahko predstavljajo tveganje za male vlagatelje, ki morda ne morejo popolnoma razumeti tveganj, povezanih s temi finančnimi instrumenti. To jim onemogoča tudi sprejemanje premišljenih naložbenih odločitev ter povečuje možnost oškodovanja potrošnikov,« pojasnjuje tiskovna predstavnica ESMA Livia Vosman. EU si sicer že vrsto let prizadeva poostriti nadzor nad upravljalci alternativnih skladov, vendar ob vsakem poskusu naleti na močne pritiske Washingtona.
Poleg naložbene strategije so pri teh skladih bistveno manj pregledni tudi sami stroški. Izračun provizij in deleža dobička, ki ga zadržijo njihovi upravitelji, namreč običajno ni fiksen, temveč je odvisen od zapletenih matematičnih formul. Po ocenah ESMA imajo alternativni skladi in razni strukturirani finančni instrumenti v povprečju kar 5,5 odstotka dodatnih skritih stroškov. Prav to pa investicijskim družbam, ki upravljajo te sklade, omogoča bistveno boljše plačevanje svojih tržnikov. A ker večji del trženja ne poteka prek klasičnih medijev, temveč prek raznih zasebnih predstavitev ter spleta, imajo težave tudi regulatorji kapitalskih trgov.
Certifikati, podrejene obveznice in forex
Med različnimi oblikami strukturiranih in kompleksnih finančnih instrumentov so bili med slovenskimi vlagatelji v preteklosti najbolj razširjeni naložbeni certifikati, podrejene in hibridne bančne obveznice ter naložbe v medvalutni trg forex, medtem ko podatka o naložbah v alternativne sklade ni mogoče dobiti. V času borzne evforije med letoma 2006 in 2008, ko so tečaji na Ljubljanski borzi dosegali rekordne rasti, so namreč številne tuje banke slovenski trg kapitala preplavile z naložbenimi certifikati, vezanimi na delnice Krke, Gorenja, Mercatorja, Telekoma Slovenije in indeksa SBI TOP. Toda medtem ko so na eni strani certifikati vlagateljem omogočili, da so v času borzne evforije zaradi visokega finančnega vzvoda potencirali svoje donose, so pri padcu tečajev povečali tudi izgube. Vlagatelji, ki iz teh nelikvidnih naložb niso pravočasno izstopili, so prav zaradi finančnega vzvoda izgubili svoje celotno premoženje. Podobno usodo je konec lanskega leta delilo tudi 2000 vlagateljev, ki so investirali v podrejene in hibridne obveznice NLB, NKBM in Abanke. Te obveznice, ki so jih banke tržile tudi med svojimi strankami – kot alternativo depozitov – so bile namreč konec lanskega leta zaradi državne dokapitalizacije izbrisane.
Zaradi nekoliko drugačnih razlogov pa so v zadnjih letih svoje premoženje izgubili številni Slovenci, ki so se prek različnih nelicenciranih ponudnikov podali v naložbe na trg forex. To obliko naložb so namreč številna združenja in posamezniki izkoristili za svojo zasebno bogatitev, pod pretvezo investiranja na medvalutni trg in v druge »eksotične« finančne instrumente pa zasnovali tako imenovane ponzijeve sheme (Finanzas Forex, Tirn, Mat Project, FX Run, Magic Gold, Adler, Unaico...). Zaradi poslovne goljufije je bil sredi leta 2012 ustanovitelj Finanzas Forexa Nello Marconi sicer res obsojen na sedem let in tri mesece zapora. Toda to je le slaba uteha za več sto vlagateljev, ki mu je zaupalo več kot deset milijonov evrov svojega premoženja. Podobno je brez okoli 15 milijonov evrov ostalo tudi okoli 800 vlagateljev, ki so investirali v lažni investicijski sklad Profit Club. Tega je ptujski poslovnež Mitja Petrič s sodelavci zasnoval že leta 2005, kriminalisti pa so preiskave opravili šele lani, ko so se na njih obrnili številni opeharjeni vlagatelji.