Pri nekaterih ključnih spremembah insolvenčne zakonodaje, ki naj bi jih novi minister za pravosodje Senko Pličanič predlagal v naslednjih mesecih, si niso enotni niti sami stečajni upravitelji. Za zdaj ključna točka razhajanj je povezana z možnostjo upnikov za prevzem upravljanja podjetja, ki se je znašlo v težavah. Kot je na včerajšnjih Dnevih insolvenčnega prava v Portorožu napovedal novi predsednik zbornice upravitelj Marko Zaman, bo »ta podprla idejo, da imajo upniki aktivno vlogo pri izbiri, kdo bo upravljal družbo«. »Stečajne postopke je treba približati upnikom in za to si bomo prizadevali. Upniki morajo imeti možnost, da povedo, ali so zadovoljni z lastniki ali ne,« je poudaril Zaman.
Kako naj upniki prevzamejo vodenje podjetja?
A že v razpravah je bilo mogoče slišati več drugačnih stališč. »Že pred leti se je pri pripravi ene od novel zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pojavila ideja, da upniki podjetje prevzamejo še pred prisilno poravnavo. Takega primera v Evropi ni, saj gre za poseganje v lastninsko pravico delničarjev. Kompromis je bil člen (veljati je začel leta 2010, op. p.), ki določa, da lahko sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejme tudi upniški odbor,« je opozoril vrhovni sodnik Vladimir Balažic.
Čeprav je odvetnik Jani Soršak, ki meni, da bi morali upnikom dati več možnosti za prevzem upravljanja podjetij, obenem poudaril, da bo kakršna koli poseganja v lastniška upravičenja težko vnesti v slovenski pravni red, pa je Zaman menil, da je treba na lastninske pravice gledati širše. »Kakšno lastništvo pa je, če je kapital negativen? Lastniki so v takem primeru pokazali, kako 'dobro' znajo delati, in logično je, da jim upniki ne zaupajo več,« je dejal Zaman. Odvetnik Uroš Ilić pa je ocenil, da upniki za to ne potrebujejo spremembe zakonodaje, ampak »več domišljije na področju upravljanja«. »Več takšnih situacij, od zamenjave poslovodstva naprej, bi lahko vnesli v kreditne pogodbe, ki jih podpišejo z dolžnikom,« je prepričan Ilić.
Vprašanj, ki razdvajajo upravitelje in strokovnjake za insolvenčno pravo, je še več. Stečajni upravitelj Branko Đorđević bi prisilno poravnavo ukinil, Soršak pa v njej vidi način za izigravanje upnikov. Balažic je menil, da je država ta institut »praktično ukinila z določbo, po kateri je prisilno poravnavo mogoče začeti le, če dolžnik upnikom ponudi najmanj 50-odstotno poplačilo«. Še ostreje je nasprotoval predlogu iz zadnje, za zdaj »zamrznjene« novele ZFPPIPP, ki jo je še v prejšnjem mandatu pripravil Pličanić. Ta daje upnikom možnost, da lahko kadar koli brez obrazložitve zamenjajo upravitelja, če vanj izgubijo zaupanje.
Upravitelji se še vedno vidijo kot žrtve
»S tem se daje upniškemu odboru preveliko pristojnost. Pojem 'nevreden zaupanja' je zelo širok 'literarni pojem', vodi pa v sistemsko korupcijo prek izbire 'ustreznega' upravitelja. Brez dvoma gre zaznati škodljivost političnega populizma,« je menila stečajna upraviteljica Darja Erceg, sicer dolgoletna predsednica nadzornega sveta propadlega Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG), ki se je pri tem sklicevala tudi na enega od člankov Nine Plavšak, vrsto let glavne (so)avtorice slovenske insolvenčne zakonodaje. »Z vidika stečajnih postopkov se mi zdi ključno zavedanje, da upravitelji vodijo postopke zaradi interesov upnikov,« je pozneje poudaril Zaman. Pri tem nihče od sodelujočih upraviteljev v razpravi ni menil, da so upravitelji – kot že sama beseda pove – zgolj upravljalci premoženja, torej stečajne mase, v lasti upnikov. Ravno nasprotno, več jih je omenilo »šikaniranje upraviteljev« in »vtis, da jih je treba vseskozi nadzorovati, celo pri predpisanem vrstnem redu načinov prodaje premoženja«.
Različna mnenja so imeli tudi glede uveljavljanja odškodninske odgovornosti odgovornih za stečaje. »Pri tem bi se dalo uporabiti obstoječe institute, ki so že v zakonu. Smiselno bi bilo, da upraviteljem pri tem, kadar ni interesa med upniki, pomaga država. Postopki bi se vodili v posebnem vpisniku, sodbe pa beležile v register,« je predlagala okrožna sodnica Dida Volk, znana iz afere »Prijatelji v stečaju«, ki ji ljubljansko sodišče že več let ne dodeljuje novih stečajev. »Na sodiščih je morda preveliko število teh tožb. Odgovornost ne obstaja tam, kjer neka poslovna odločitev ni bila motivirana z osebnim interesom,« pa je dodal Ilić.