Vedno bolj postaja jasno, da menedžerjem, ki so iz svojih podjetij tik pred stečajem umikali večmilijonsko premoženje in pri tem sklepali domnevno škodljive posle, ne bo treba poravnati povzročene škode.
Da bi zahtevke od njih iztožili po sodni poti, je namreč malo verjetno. Nekoč ugledni gospodarstveniki Ivan Zidar (SCT), Boris Dolamič (GPG), Zdenko Pavček (V & V), člani družine Volk (Mip), Boštjan Nagode (MKT Print), Lidija Žagar (Gradis Celje), Matej Raščan (Delo Revije) in drugi medijsko manj znani obrazi, ki so pokopali podjetja in jim zaradi tega grozijo visoke tožbe, uradno nimajo (več) v lasti omembe vrednega premoženja. Njihove nepremičnine so medtem na tak ali drugačen način zaščitene pred upniki.
Podobna zgodba je s podjetji, na katera so se pred očmi drugih upnikov stekala denarna nakazila ali pa so poceni prevzemala finančne naložbe in vrednostne papirje. V nemalo primerih je neupravičeno pridobljeno premoženje že zdavnaj izginilo iz podjetij, tako da stečajni upravitelji zaman vlagajo tožbe in začasne odredbe.
Iz bodoče stečajne mase reševali denar, naložbe...
Najbolj svež takšen primer je propad finančno izčrpanega Cestnega podjetja Ljubljana (CPL). Prvi sumi nezakonitih dejanj so se pojavili že spomladi 2012, vendar so se organi pregona (in upniki) odzvali šele po tem, ko je ljubljanski gradbinec končal v stečaju. Vmes so njegovi vodilni in lastniki pospešeno črpali denar iz poslovnega sistema CPL in na kolena spravili KPL, izvajalca zimske službe v Ljubljani. Verjetnost, da bo stečajni upravitelj izgubljene milijone izterjal od Ranka Mimovića, ki naj bi s pridobljenim denarjem vzdrževal razkošen življenjski slog, je praktično nična.
Pred tem ni bilo večjega stečaja, v katerem upravitelji po pregledu poslov ne bi našli obilice izpodbojnih poslov. V glavnem je šlo za predčasno poplačilo »prijateljskih« upnikov, poceni prenose zdravih naložb zunaj dosega stečajne mase, škodljive posle in podobno. Med drugim gre za SCT, GPG, Vegrad, Gradis Celje, Viator & Vektor, Lip Radomlje, MKT Print, Gradišče, Epic, Konstruktor, MTB in Karoserije. Do nedavnega je bilo sicer možno izpodbijati zgolj pravna dejanja v obdobju leta dni pred stečajem (nedavno je bil ta rok podaljšan na tri leta), zaradi česar so vodstva nekaterih podjetij zavlačevala in so na ta način »legalizirala« potencialno izpodbojne posle.
Obstaja tudi veliko primerov, ko so lastniki ustanavljali nova podjetja in nanje prenašali donosne posle, lupino pa poslali v stečaj. Spomnimo na podjetje Ekspresna dostava, ki so ga vrsto let praznili pred očmi davčnih in drugih inšpektorjev, milijonske posle s poštnimi storitvami pa prenesli na podjetje Doortodoor. Tudi tovarna sadnih sokov Presad vedno znova zamenja lastnika in se izmakne upnikom prejšnjega. Nazadnje jo je prevzela ljubljanska Aktiva Skupina. Omenimo še podjetje Orka (izdelki Luna), v katerem je nekdanje vodstvo preneslo donosno dejavnost na drugo podjetje, skupaj z uporabnimi zalogami.
Ker so bile stečajne mase zaradi opisanih dejanj navadno prazne ali pa je v njih ostalo le obremenjeno premoženje, upraviteljem ni ostalo drugega, kot da pravico poiščejo na sodišču. V nasprotnem primeru bi nezavarovani upniki in ponekod tudi zaposleni s prednostnimi terjatvami ostali praznih rok. Kot po tekočem traku so vlagali izpodbojne tožbe in zahtevali vračilo denarja, nepremičnin ali naložb.
Samo pri SCT, ki je tik pred stečajem leta 2011 ustvarjal nekaj milijonov evrov mesečnih prihodkov, je bilo vloženih kar 174 izpodbojnih tožb. Njihova skupna vrednost naj bi znašala 17 milijonov evrov. V stečaju Vegrada so medtem sprožili 12 tožb v vrednosti pet milijonov evrov, v stečaju Gradisa Celje 20 tožb v vrednosti okoli 2,2 milijona evrov, prav toliko pa tudi v stečaju MKT Printa. Na drugi strani je posebna revizija v GPG ugotovila za kar 12 milijonov evrov potencialno škodljivih poslov.
Čeprav stečajni upravitelji pri pregledu poslov odkrijejo izpodbojne posle in hkrati ocenijo, da je relativno visoka verjetnost za uspeh tožbe, je to šele prvi korak. »Upravitelj mora presoditi, ali bo mogoče dobljeno tožbo izterjati,« je opozoril Marko Zaman, predsednik zbornice upraviteljev.
Toženi niso sposobni vračati premoženja
Bridka realnost je razvidna iz dogajanja v enem največjih stečajev v državi. »Ocenjujem, da bo celotni izkupiček za stečajno maso SCT okoli dva milijona evrov. Največji problem pri izterjavi bo plačilna nesposobnost tožencev, ki ne bodo mogli vrniti iztoženih zneskov, saj je veliko toženih strank prav tako končalo v stečajih in plačila od njih ne moremo pričakovati, čeprav je šlo za izpodbojna dejanja,« je povedal stečajni upravitelj SCT Leon Benigar Tošič.
»Na splošno ocenjujem institut izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju kot zelo neučinkovit,« opozarja Benigar Tošič. Sodna praksa je namreč izrazito nenaklonjena upravitelju, saj ta nima vseh podatkov o poslih, ki jih izpodbija, in s težavo dokaže, da so tožene stranke vedele za plačilno nesposobnost stečajnega dolžnika v času, ko so prejele koristi oziroma plačila. »Težava je tudi v tem, da je za vložitev tožb zelo malo časa, saj jih je treba vložiti v 6 mesecih od začetka postopka,« je dodal stečajni upravitelj SCT. Opozoril je tudi na to, da upravitelj sam presoja, ali vložiti tožbo. Če presodi, da sredstev ne bi bilo mogoče izterjati in bi s tem po nepotrebnem obremenjeval stečajno maso, pa ga lahko doleti odškodninska odgovornost.
Zaradi negotovosti glede uspeha izpodbijanja se upravitelji v težavnih primerih vse bolj zatekajo k sodnim poravnavam. Po eni strani se izognejo tveganju izgubljenih tožb, po drugi pa dolžnika ohranijo pri življenju.
Menedžerjev in lastnikov, ki se z navideznim prenašanjem premoženja na druge osebe, z osebnim stečajem ali pa z drugimi zapletenimi manevri izmikajo plačilu, se še vedno lotijo zgolj redki upravitelji. Po eni strani se lahko tožena družba enostavno »reši« tako, da pridobljeno premoženje prenese na neko drugo družbo. V tem primeru bi bilo lovljenje tega premoženja dolgotrajno in verjetno neuspešno, upravitelji pa za to pogostokrat nimajo dovolj sredstev.
Neučinkovito vračanje premoženja v stečajno maso ne škodi le upnikom, ampak tudi menedžerjem drugih družb vliva zaupanje, da jo bodo v najslabšem primeru odnesli s kazenskimi ovadbami. »Žal glede na dosedanjo sodno prakso in učinkovitost postopkov, ko kršitve niso ustrezno sankcionirane, še vedno marsikatero vodstvo in lastniki predpisov in sankcij ne jemljejo resno in uporabljajo nezakonite metode in sredstva. Z ustreznim zgledom bi seveda takšno ravnanje lahko v veliki meri preprečili,« je opozoril Borut Soklič, katerega odvetniška pisarna je specializirana za insolvenčne postopke.
