Medja: V NLB so se dogajale tudi lopovščine

V NLB so se dogajale tudi lopovščine

Že januarja je Medja članom komisije, ki želijo razkriti odgovorne za večmilijardno luknjo v slovenskih bankah, naštel več dejavnikov, ki so po njegovem mnenju pripeljali do neodplačanih kreditov. Poleg svetovne finančne in gospodarske krize je med njimi naštel še nepravilen sistem upravljanja s tveganji, večje ali manjše kršitve internih pravil in postopkov ter v približno desetini primerov prevare.

Podobno je dejal danes: »Veliko dejavnikov je sočasno vplivalo in težko je s prstom pokazati le na enega.« Ponovno je potrdil, da so se v NLB dogajale tudi lopovščine. Poteka že nekaj preiskav in tudi sami so podali naznanila organom pregona, kjer obstajajo dovolj veliki sumi, da so se nekateri hoteli okoristiti oz. okoristiti nekoga drugega s kreditnimi posli, je povedal.

»Odpraviti bančno tajnost na lahek način bo povzročilo neprimerno večjo škodo«

Na vprašanje, kaj meni o razkritju podatkov o slabih kreditih, ki se prenašajo na Družbo za upravljanje terjatev bank, pa je odgovoril, da se bo s tem naredilo več škode kot koristi. »Da lahko poveste, katera kreditna mapa naj se razkrije, morate povedati, pri katerem kreditu je bilo storjeno kriminalno dejanje,« je menil in opozoril, da pa lahko to stori le sodišče, samo sum ni dovolj.

»Odpraviti bančno tajnost na lahek način bo povzročilo neprimerno večjo škodo,« je opozoril. Se mu pa zdi smiselno razkriti, kateri krediti podjetjem so v bankah naredili največje izgube.

»Ne vem, kaj je slab kredit«

Kramar je NLB vodil od začetka leta 2004 do leta 2009. Na očitke sedanje uprave NLB, ki jih je povzel predsednik komisije Marko Pogačnik (SDS), da več kot 40 odstotkov slabih kreditov izvira izpred leta 2006, je Kramar odgovoril, da v tem obdobju niso dajali slabih kreditov.

»Ne vem, kaj je slab kredit. Kot bankir posojilo odobriš z namenom, da to opravi svojo funkcijo. V tem smislu v tem obdobju nismo dajali slabih kreditov. Nasprotno, zelo smo se trudili, da so bili krediti dobri in ustrezno zavarovani,« je dejal in povedal, da sam ni mogel odobriti nobenega kredita.

Po njegovi oceni je za stanje v bančništvu poleg zunanjih okoliščin krivo nereševanje težav. »Zelo malo je bank, ki se niso reševale. A večino se je reševalo bistveno prej, hitreje in racionalnejše. Vse banke v Sloveniji so se reševale - tudi tuje, a v centralah,« je povzel in članom predlagal pridobitev neodvisnega strokovnega mnenja o tem, kako je Slovenija odreagirala na krizo.

NLB je bil prevelik za slovenski trg

Kramar v odgovorih o konkretnih imenih ni želel govoriti, je pa dejal, da če bi lahko, »bi se vsi začudili, s katerimi subjekti je sistem NLB največ zaslužil«. Obžaloval je, da člani komisije ne morejo do vseh originalnih dokumentov, ne le o kreditih, temveč tudi regulaciji, torej o tem, kakšna so bila pravila igre.

Poudaril je, da je bila NLB takrat v obdobju, ko je bila dinamika izredna. Banka je bila prevelika za slovenski trg, zato se je širila. V tem času so se zamenjale tri vlade in zamenjala so se razmerja v lastništvu banke. »V štirih letih smo prevzeli 12 tujih bank, ki smo jih združevali v smiseln sistem,« je ponazoril.

Kreditiranje je bilo v določenem času res visoko

Ob tem si po njegovih besedah niso prizadevali za obvladovanje samo kreditnih tveganj, temveč vseh ostalih tveganj. Uprava si je prizadevala, da bi se kreditiranje slovenskih podjetij prek njihove frankfurtske in züriške banke zmanjševalo, je dodal. Z današnjega vidika je bilo kreditiranje v tistem času resda visoko, »a ne tako zelo, da se ga s pametnimi ukrepi ne bi moglo zmenedžirati«.

Kramar je spomnil, da je slovensko gospodarstvo izvozno naravnano. To pomeni osvajanje tujih trgov, ne le z izdelki in storitvami, temveč z vlaganji. »Za to pa se potrebuje kapital, ki ga je mogoče dobiti prek kredita,« je menil in dejal, da je tja šla večina kreditov, ne za finančne naložbe.

O pritiskih ni želel govoriti

Na vprašanje člana komisije Franca Pukšiča (SLS), ali se mu danes zdi nagrada v višini enega milijona evrov, ki jo je dobil za uspešnost ob koncu svojega mandata, upravičena, je Kramar odgovoril: »Takrat nič ni bilo zavoženo, ob danih pogojih, resursih in ciljih smo izvlekli tisto optimalno, kar se je dalo.«

Ker je Kramar govoril, da je bil v času vodenja banke deležen tudi takšnih in drugačnih oblik najrazličnejših pritiskov, je Jožef Horvat (NSi) želel, da bi sejo za javnost zaprli, da bi Kramar o njih lahko spregovoril. Vendar je Kramar vztrajal, da o konkretnim imenih in podjetjih ne bo govoril.

Veselinoviča odnesla zgodba Laško

Veselinovič je poudaril, da je bil na funkciji le 73 delovnih dni. »Mislil sem, da bo mandat daljši, cilj pa je bil, da se banka prilagodi razmeram na trgu,« je orisal. Zaradi pritiskov na t.i. tajkunske kredite je nadzornikom ponudil odstop z možnostjo, da ga ne sprejmejo in mu dajo zaupnico, a se to ni zgodilo.

»Govorim predvsem o medijskih pritiskih,« je dejal in pojasnil: »Odnesla me je zgodba Laško, ko smo mu kot uprava podaljšali kredit, nato pa smo morali po zakonski podlagi delnice za zavarovanje tega kredita zaseči. In še danes so tam, kjer so bile leta 2009, ko smo jih zasegli, in še vedno prodajamo Mercator.«

Kriza že kazala zobe

Takrat je kriza po njegovih besedah že kazala zobe in ob razmeroma neugodnem razmerju med krediti in depoziti, ki jih je imela banka, so bili pritiski po dajanju kreditov, kot se je to dogajalo v predkriznih časih, veliki. Še bolj pa po njihovem reprogramiranju, je orisal.

Z banke je odšel tudi zato, ker so se pojavljale močne politične ideje, da bi ukinili vse finančne holdinge in zasegli za 2,5 milijarde evrov kreditov. »To bi pomenilo pokop,« je ocenil in večkrat dejal, da takrat ni bilo razlogov, da Pivovarni Laško ne bi podaljšali kredita.

»Banka ni policist«

Družba je kredite odplačevala, kako pa se je lastninila, pa po njegovih besedah ni stvar banke. »Banka ni policist,« je menil. Dejal je, da so nekatere države takšne težave reševale tako, da so izničile kredite, ki so bili zavarovani z lastnimi delnicami. »Pri nas pa smo vse pomešali,« je opozoril.

Po njegovem bi morali vsaj eno od velikih bank prodati, saj se je, kot je ponazoril, s prihodom belgijske KBC v NLB korporativno upravljanje precej izboljšalo. »To, da v Slovenijo nismo spustili tujcev, nas bo še močno teplo. Sedaj bomo morali prodajati po bistveni nižji ceni - kdo bo pa odgovarjal za to?« se je vprašal.