Gradbeni stroji v ruskem obmorskem mestu Soči, ki bo od 7. do 23. februarja gostilo zimske olimpijske igre, še niso prenehali brneti. Prav tako kot niso prenehali rasti stroški olimpijskih iger, ki so od samega začetka gradnje ujeti v vrtinec afer in korupcije, dodatno pa jih zvišujejo varnostni ukrepi zaradi strahu pred morebitnimi terorističnimi napadi. Ruski podvig, ki ga imajo mnogi za spomenik vladavini predsednika Vladimirja Putina, bo tako po padcu zastora za Soči 2014 izstavil račun, višji od 51 milijard dolarjev – najvišji v zgodovini olimpijskih iger.
Milijarde v prijateljske žepe
Olimpijske igre v Sočiju so že od samega začetka Putinov priljubljeni projekt, s katerim želi postaviti Rusijo ob bok preostalim svetovnim velesilam. Vendar ima »ponos« Rusije lepotno napako. Putin se je namreč pred leti krepko uštel, ko je dejal, da bo prireditev olimpijskih iger v Sočiju 2014 stala »le« 12 milijard dolarjev. Namesto tega prireja Rusija najdražje olimpijske igre v zgodovini. V primerjavi z zadnjimi zimskimi igrami v Vancouvru bodo dražje za več kot šestkrat, za približno deset milijard dolarjev pa bodo presegle doslej najbolj ambiciozen olimpijski projekt Peking 2008.
Zaradi šokantne rasti stroškov gradnje olimpijskih kompleksov je Putinov gnev letos občutil podpredsednik ruskega olimpijskega komiteja Ahmed Bilalov. Zaradi sedemkratne prekoračitve proračuna za gradnjo centra za smučarske skoke (250 milijonov dolarjev) je moral zapustiti svoje mesto. Bilalov jo je hitro popihal v Nemčijo, kjer se že več mesecev pritožuje nad zdravjem, analiza krvne slike pa naj bi pokazala izredno visoko vsebnost živega srebra. Vzroki za to so nepojasnjeni.
Tako kot nihče nima univerzalnega odgovora na vprašanje, kako je Soči postal črna luknja v ruskem proračunu. Lokalni prebivalci krivijo napihnjene cene materiala in dela – gradbena dela je opravljalo kar 60.000 delavcev. Boris Nemcov iz opozicijske Solidarnosti, ki je bil leta 2009 poražen v tekmi za županovanje Sočiju, pa meni, da je 30 milijard dolarjev izginilo v Putinovih prijateljskih krogih. Podjetje Borisa in Arkadija Rotenberga, Putinovih prijateljev iz otroštva, naj bi prejelo kar 15 odstotkov vseh državnih sredstev za infrastrukturne projekte v Sočiju. Za 177 kilometrov plinovoda med Džugbo in Sočijem naj bi zapravila dobro milijardo dolarjev, medtem ko je bil najnižji ponudnik kar štirikrat cenejši. Nova avtocesta v Soči je menda najdražja v zgodovini Rusije. Stala je kar 170 milijonov dolarjev na kilometer, zaradi česar ji mnogi pravijo zlata avtocesta. Najdražji posamični infrastrukturni projekt za Soči 2014 je sicer železniška povezava med smučarskim središčem Krasnaja Poljana in obmorskim mestom Adler, ki leži streljaj južno od Sočija. Ruske železnice, ki so v državni lasti, so za 30-minutno povezavo namenile 8,7 milijarde dolarjev.
Izgube neizogibne
Oblasti so že ob koncu lanskega leta uradno potrdile, da bodo igre prinesle izgubo. Ne samo to, izgubo naj bi prinesli prav vsi športni objekti, česar se bojijo tudi ruski industrijski velikani, ki bi lahko zaradi rastočih stroškov zapadli v rdeče številke. V političnem zakulisju naj bi zato že potekali boji med rusko vlado in nekaterimi velikimi ruskimi družbami, ki si želijo dodatnih davčnih ugodnosti in subvencij. A Putin se očitno ne namerava omehčati, sodelovanje velikih »monopolistov« pri pripravi iger jemlje kot indirektni davek na njihove aktivnosti, pri katerih vlada zamiži na eno oko.
Za financiranje projektov, povezanih s Sočijem, so pri državni banki Vnesheconombank (VEB) za 7,4 milijarde dolarjev posojil najeli med drugim Vladimir Potanin, izvršni direktor največjega proizvajalca niklja Norilsk Nickel, Oleg Deripaska, izvršni direktor aluminijskega velikana Rusal, Aleksej Miller, prvi mož Gazproma, in tudi Herman Gref, prvi mož največje ruske banke Sberbank.
Zakaj pravzaprav Soči?
Ena prvih asociacij, ko pomislimo na Rusijo, sta poleg vodke zagotovo tudi sneg in mraz. Rusija je nedvomno zimska dežela, skoraj ni mesta, kjer ne bi snežilo vsako leto. No, Putinu je uspelo najti prav takšno mesto, mesto palm v subtropskem pasu, in to za prizorišče zimskih olimpijskih iger.
Za nepojmljivim zapravljanjem naj bi bila skrita Putinova želja preoblikovati Soči, ki leži dobrih 1600 kilometrov južno od Moskve, v letovišče, ki bi vse leto privabljalo rusko elito. Zastarele vlečnice je zamenjalo 35 novih naprav, vključno z najdaljšo in najhitrejšo gondolo na svetu. Avstrijski proizvajalec žičnic, sedežnic in gondol Doppelmayr je ravno zaradi Sočija v lanskem poslovnem letu ustvaril rekordnih 795 milijonov evrov prihodkov.
Mesto s 350.000 prebivalci, ki omogoča z zasukom glave pogled na morje in bele vršace, je dobilo 12.000 novih hotelskih sob. Ceno preobrazbe pa plačujejo ruski državljani. Po oceni Borisa Nemcova je več kot 90 odstotkov vseh sredstev za pripravo olimpijskih iger zagotovila država, čeprav se je poprej na veliko govorilo o zasebnih naložbah.
Kot že tolikokrat poprej se bodo tako najverjetneje tudi olimpijske igre v Sočiju izkazale za zgrešeno naložbo. Problem ostaja vselej enak. Politikov, ki si prizadevajo za gostitev olimpijskih iger in lastno slavo, ne zanima, kaj se bo dogajalo čez deset ali 20 let. Čeprav je lahko Putin na čelu Rusije teoretično vse do leta 2024, bodo prazni stadioni, propadajoči olimpijski objekti in stroški za njihovo vzdrževanje tako zelo verjetno breme za prihodnje politične generacije.