Razkrivamo dokumente, ki dokazujejo, da sta imela danes že upokojena nadškofa dr. Anton Stres in dr. Franc Kramberger pomembno vlogo pri izčrpavanju družb pod okriljem propadlih holdingov Zvon Ena in Zvon Dva ter da Nadškofija Maribor še zdaleč ni bila le nedolžna opazovalka dogajanja v cerkveni finančni piramidi. Čeprav poskuša slovenska Cerkev odgovornost za enega največjih finančnih škandalov v zgodovini Rimskokatoliške cerkve prevaliti na uprave družb in laične finančne strokovnjake, so tudi njeni zdaj že nekdanji vodilni kadri aktivno sodelovali pri poslih.
Tako je takrat še Rimskokatoliška škofija Maribor (sedaj Nadškofija Maribor) sodelovala pri preprodaji delnic Mladinske knjige (MK) Založbe in z le dvema posloma v enem dnevu zaslužila skoraj 1,3 milijona evrov. Pri tem ni tvegala niti evra, do vprašljivih poslov pa je prišlo tik pred začetkom uradnega prevzema finančnega holdinga Zvon Ena. Ta je s poceni bančnimi posojili in ob pomoči tako leve kot desne politike postal lastnik pomembnega dela slovenskega gospodarstva. Ob bankrotu nadškofijskih podjetij leta 2011 so banke v njih nasedle z več kot pol milijarde evrov posojil, več deset tisoč malih delničarjev pa je izgubilo vse premoženje.
Alkimija izpod škofovskih peres
Čeprav je Cerkev alkimijo v srednjem veku označila kot pečat poganstva, je Krambergerju in Stresu pri preprodaji delnic MK Založbe uspelo ravno to. Iz nič sta mariborski nadškofiji zagotovila pravo malo bogastvo na škodo Krekove družbe, katere osnovno »poslanstvo« je bilo upravljanje in zbiranje certifikatov vernikov za tedanji PID Zvon (predhodnik Zvona Ena Holdinga). Iz kupoprodajnih pogodb je razvidno, da je nadškofija pri poslih z delnicami MK Založbe odigrala zgolj vlogo vmesnega člena, ki v posel ni prispeval nobenih lastnih virov ali nase prevzel nikakršnega tveganja. Kljub temu je pobrala vse finančne koristi.
Prvo pogodbo za prodajo 3,8-odstotnega paketa delnic MK Založbe sta Krekova družba in mariborska škofija podpisali decembra 2003, v času božičnih praznikov. Na strani prodajalca sta podpisana člana poslovodstva Krekove družbe Franc Ješovnik in Roza Mlakar Kukovič, pomembna finančnica iz krogov blizu škofije in soustanoviteljica T2. Na drugi strani je podpis primaknil Kramberger. Ta je isti dan podpisal tudi pogodbo o prodaji delnic MK Založbe s tedanjim direktorjem Etola Ivanom Fermetom, vendar po bistveno višji ceni. S tem je Kramberger poskrbel, da je mariborska škofija 1,54 milijona evrov visoko kupnino na račun pri Raiffeisen banki prejela, še preden bi morala 600.000 evrov nižji znesek nakazati Krekovi družbi.
Valant prepustil Cerkvi dobiček, sam imel izgubo
Zgodba se je ponovila 6. februarja 2004, le da v nekoliko večjem obsegu, končni kupec pa je bila tokrat družba za upravljanje NFD pod vodstvom Stanislava Valanta, sicer dolgoletnega predsednika nadzornega sveta Etola. Podobno kot dober mesec dni pred tem je mariborska škofija s Krekovo družbo najprej sklenila pogodbo o nakupu 4,2-odstotnega deleža MK Založbe, isti dan pa z NFD pogodbo o prodaji teh delnic po bistveno višji ceni. Tokrat je obe pogodbi po pooblastilu Krambergerja podpisal njegov takratni pomočnik in generalni vikar Anton Stres. Škofija podobno kot pri preprodaji delnic MK Založbe Etolu tudi v tem primeru ni potrebovala nobenih lastnih sredstev za kovanje visokega dobička. V skladu s podpisanimi pogodbami ji je moral namreč NFD vso kupnino v višini 1,69 milijona evrov nakazati čez dva dni, medtem ko so morali na škofiji dobro polovico tega zneska Krekovi družbi nakazati šele tri dni kasneje.
Zakaj Valant (NFD) in Ferme (Etol) nista kupovala delnic neposredno od Krekove družbe in ali sta se zavedala, da je mariborska škofija pri tem le neke vrste posrednik, ni znano. Valant se včeraj na naše klice in tekstovna sporočila ni odzival, Ferme pa nam je povedal le, da se »dogodka ne spomni«. Po slabih dveh letih sta Etol in NFD iz lastništva MK Založbe izstopila in jih z okoli 600.000 evrov izgube prodala prav Zvonu Dva Holdingu. Slednjega je v tistem času že vodil Ješovnik, ki pa nam ga včeraj za pojasnila ni uspelo priklicati. Prav tako nam v stik ni uspelo stopiti niti z Mlakar-Kukovičevo. Pri njunih podjetjih so namreč navedene bodisi napačne kontaktne številke bodisi te ne obstajajo več.
Do kapitala tik pred prevzemom Zvona Ena Holdinga
Na vprašanja, med drugim, kako komentirajo očitke glede pridobitve neupravičene premoženjske koristi in ali še naprej vztrajajo pri stališču, da Stres in Kramberger pri finančnih poslih nista imela aktivne vloge, nam na Nadškofiji Maribor niso odgovorili. »Upam, da vam bom lahko prihodnji teden posredoval vsaj okvirni odgovor,« nam je včeraj popoldne sporočil Franček Bertolini iz nadškofije. Prav tako so se odgovorom na vprašanja včeraj izognili na Slovenski škofovski konferenci (SŠK), češ da za pojasnila niso pristojni. Podoben odgovor smo prejeli tudi od ljubljanske nadškofije, ki jo je Stres vodil vse do začetka tega tedna.
Tako za zdaj ostaja nepojasnjeno, kaj konkretno je mariborska nadškofija storila s približno 1,27 milijona evrov visokim dobičkom, ki ga je iz nič ustvarila s preprodajo delnic MK Založbe. Ne gre pa zanemariti, da se je ravno v tistem obdobju nadškofija začela pripravljati na prevzem večinskega deleža v Zvonu Ena Holdingu. Če so pridobljena sredstva uporabili za kasnejšo dokapitalizacijo Gospodarstva rast, bi to pomenilo, da je Zvon Ena Holding dejansko financiral svoj lastni prevzem. Preden je Cerkev uradno prevzela finančni holding, je imel ta ob 125 milijonih evrov premoženja vsega 13 milijonov evrov finančnih obveznosti. Ko je januarja 2011 bankrotiral, pa je za seboj pustil skoraj pol milijarde evrov neporavnanih dolgov.
Za podobne posle obsodilne sodbe
Toda medtem ko je Krambergerja in Stresa zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije doletela le kazen po kanonskem pravu, so jo zaradi zelo podobnih poslov nekateri vidni slovenski menedžerji odnesli bistveno slabše.
Nekdanji predsednik uprave Merkurja Bine Kordež trenutno namreč prestaja šest let in pet mesecev zaporne kazni, ker je – podobno kot Stres in Kramberger – »zavrtel« trgovski center Primskovo in z njegovo preprodajo Merfinu (nekdanji večinski lastnik Merkurja) zagotovil okoli deset milijonov evrov protipravne premoženjske koristi. Tako kot mariborska nadškofija je Merfin ves dobiček zadržal zase, Merkurju pa je kupnino za Primskovo nakazal šele, ko je trgovski center po enkrat višji ceni prodal naprej.
Vzporednice je mogoče potegniti tudi s preprodajo 7-odstotnega paketa delnic Istrabenza, ki je nekdanjemu predsedniku uprave koprskega holdinga Igorju Bavčarju leta 2007 prinesla več kot 20 milijonov evrov premoženjske koristi. Sredi minulega meseca je bil prav zaradi preprodaje Istrabenzovih delnic Bavčar na prvi stopnji obsojen na sedem let zaporne kazni, medtem ko je okrožno sodišče nekdanjemu direktorju Pivovarne Laško Bošku Šrotu dosodilo pet let in deset mesecev zaporne kazni.
Izseke iz obeh pogodb objavljamo ob članku, celotne pogodbe pa lahko preberete ali prenesete na svoj računalnik na tej povezavi.
